recenzije

Haspyd

Перехрестя двох вітрів

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

banner
banner

recenzija

26. 2. 2013  Rush - Clockwork Angels  (Roadrunner Records, 2012)
Rush s Clockwork Angels potrjujejo, da tudi po več kot 40-ih letih še vedno niso za odpis.

Včasih je prav težko verjet, da lahko skupina, ki je na sceni več kot 40 let, izda album, ki še vedno zveni sveže in poln idej. Govora je legendarni progresivni rock zasedbi Rush, ki se predstavlja z najnovejšim izdelkom Clockwork Angels. Kanadski neustavljivi trio mogoče v tem stoletju ni izdal veliko albumov, a še vedno je skupina veliko koncertirala. Dandanes obstaja malo skupin, ki lahko v svojih šestdesetih letih opravijo 3 urni koncert. Medtem ko kakšne metal skupine, ki obstajajo deset let, pa ne morejo igrati več kot eno uro.

Kaj imajo Rush za povedati z dvajsetim albumom? Predvsem ne pričakujte kakšne podobnosti z albumi iz sedemdesetih. Pogledi na ustvarjanje so se spremenili, pa tudi težnja po pretirano kompleksni glasbi ni tako močna. A Rush so uspeli le presenetit. Clockwork Angels ponudi še vedno nekaj progresivnih momentov, po svoje pa je več elementov hard rocka in heavy metala.

Skozi dvanajst skladb se Rush znova in znova dokazujejo, da lahko tudi danes naredijo negenerični album, namreč skladbe si poslušalec zlahka zapomni. Resda je od zadnjega albuma Rush minilo 5 let, vendar skladbe zvenijo dodelane in premišljene. Mogoče je to tudi rezultat sodelovanja s producentom Nickom Raskulineczom (Foo Fighters, Death Angel).

Vsak član svojo vlogo na albumu izpolni popolno. Basist in vokalist Geddy Lee s svojimi bas linijami odlično dopolnjuje kitarsko delo Alexa Lifesona. Geddyjev vokal mogoče ne premore več neke višine, a nedvomno je njegov vokal speven in nenadležen. Kitarist Alex Lifeson je še dandanes sposoben spisat riff, ki nam bo odmeval v ušesih še dolgo. Vzemite si za primer Seven Cities of Gold in Headlong Flight, ki sta sicer precej udarni skladbi, a Lifesonove ideje so več kot dobro izražene. Seveda mimo bobnarja Neila Pearta ne moremo. Brez Pearta namreč Rush ne bi bili tako posebni. Ne glede na sive lase, Peart še vedno postreže z domiselnimi ritmi in nepričakovani prehodi. Ponekod se pojavijo tudi klavirski in godalni vložki, ki lepo poudarjajo samo atmosfero skladbe.

Clockwork Angels ima mnogo udarnih skladb, najde se seveda tudi kakšna umirjena, še posebej zaključna The Garden, ki je malce bolj melanholične narave. Nedvomno pa če potegnemo črto, je Clockwork Angels izredno razgiban album. O kakih »fillerjih« bi bilo res težko razpravljati, namreč skladbe stojijo na pravem mestu, pa tudi samemu konceptu so odlično prilagojene. Še ena pozitivna lastnost pri Rush so besedila, za katera je poskrbel Neil Peart. Kljub temu da gre za zgodbo, se skladbe lahko poveže ali pa se jih interpretira svobodno.

Sedaj se verjetno poraja vprašanje, če je Clockwork Angels zadnji Rush album, namreč kitarist Alex Lifeson je izjavil, da ne namerava dolgo hoditi po turnejah in delati albume. Vsekakor bi se z Rush s tem albumom dostojno upokojili, a upajmo, da ima ta neverjetni trio še kakega asa v rokavu. Rush s Clockwork Angels potrjujejo, da tudi po več kot 40-ih letih še vedno niso za odpis. Rush še vedno ostajajo trio, ki mu ni para!

Avtor:
twitter facebook