recenzije

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

banner
banner

recenzija

23. 12. 2011  Revocation - Chaos Of Forms  (Relapse, 2011)
Revocation po vsem slišanem ne moremo metati v isti koš kot novodobne thrash metalske skupine. Skupina je bolj odprta, bolj tehnična in bolj dinamična. In vse to jih dela posebne.

Zadnje čase smo priča preporodu thrash metala, ki je temelje postavil v osemdesetih letih 20. stoletja. Sceno so preplavili Warbringer, Evile, Havok, Municipal Waste idr. Nekateri vpletajo celo kakšne druge žanrske elemente in tu se ustavimo pri Revocation, ki so thrash metal opremili z death metalom in ga tehnično podkovali.

Chaos of Forms je tretji album Revocation in medtem je vodja skupine David Davidson vzel v zasedbo še enega kitarista, tako da so sedaj kvartet. Chaos of Forms že v prvih dveh skladbah, Cretin in Cradle Robber, potrjuje Davidsonove izjemne ideje za pisanje tehničnih in udarnih riffov. In najbolj fascinantno je to, da se godba ne ponavlja tako kot pri prej omenjenih thrash zasedbah. David Davidson, ki je pisec skoraj vse glasbe, je nedvomno za današnje čase zelo izstopajoč kitarist (spletni portal Metal Sucks ga je uvrstil celo na prvo mesto modernih kitaristov). David piše zajebane riffe ter ima smisel za solaže, ki so dodelane in ne le na hitro spacane kot pri mnogih skupinah danes.

Glavni problem Chaos of Forms je, da poslušalec ni deležen same udarnosti, temveč je prisotnega tudi nekaj eksperimentiranja, ki se kaže v kakšni počasnejši skladbi kot Conjuring the Cataclysm. Slišati pa je tudi kakšne bolj melodične predele, ki bi jih pripisali tudi metalcoru, a naj vas to ne odvrne od poslušanja. Album se po udarnem začetku spet zbudi s skladbo No Funeral, ki daje zaradi hitrih in zahtevnih riffov vtis živčnosti, obenem pa gre za potrdilo, koliko truda je bilo vloženo v inštrument. Eksperimentiranje doseže kulminacijo s skladbo The Watchers, v katerem je moč slišati celo saksofon, kateremu sledi orgelsko/blueserski solo. S tem eksperimentiranjem Revocation ne odstopajo od recepta prvih dveh albumov, Empire of the Obscene in Existence is Futile. Davidson ima verjetno tu le željo, da se ne ponavlja preveč ter da bi mu dali pridevnik generičen.

Bistvo Revocation pa ni le Davidson, temveč tudi ostali člani. Davidson skupaj z basistom Anthonyjem Budo izvaja odličen vokalni napad. Prisotno je thrashersko dretje, krulež ter občasni nepocukran vokal. Buda bi bil lahko zaradi Davidsonovega norega igranja zasenčen, vendar ponekod prav prijetno izstopa. Bobnar Phil Dubois-Coyne je svojim igranjem podobno inovativen kot Davidson. Njegovi prehodi, uporaba blastov ter vsi možni okraski s činelami dvignejo Revocation na tisti nivo, ko lahko enostavno rečeš, da skupina brez ekstremnega bobnarja ni tako prepoznavna. Z novim kitaristom Danom Gargiulom, ki je sicer za album naredil le nekaj solaž, so Revocation neustavljivi, ker Dan sledi Davidu tako pri riffih kot tudi solažah, kar se vidi na njihovih koncertih, zato se lahko pričakuje, da bo Dan dobil kmalu mesto pisca glasbe.

Revocation po vsem slišanem ne moremo metati v isti koš kot novodobne thrash metalske skupine. Skupina je bolj odprta, bolj tehnična in bolj dinamična. In vse to jih dela posebne. Revocation imajo ogromen potencial in močno upam, da bo metalska publika kmalu uslišala, kakšne mojstrovine so Revocation doslej ponudili.

Avtor:
twitter facebook