recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

11. 12. 2012  Mephorash - Chalice Of Thagirion  (Grom Records, 2012)
Če nismo kritični in če nam monotone, brezidejne glasbe ni dovolj, album kot celota deluje povprečno.

Nikoli prej niste slišali za švedski Mephorash? No, pa boste zdaj!

Informativno je govora o sveži švedski black metal skupini, katera je zagledala luč našega temačnega sveta šele leta 2009, ko je izdala svoj prvi EP Scathe and Burneth. Za tem je sledil demo Death Awakens (2010), leta 2011 pa istoimenovana prva plošča. Švedi so nas presenetili tudi letos ter nam dali v posluh tudi drugo temačno ploščo pod imenom Chalice of Thagirion in, iskreno, razočarali. 

Klasični bombastičen black metal, kateri je sam po sebi dolgočasen z vidika „že slišanega“ sranja. Če v prvi skladbi nekega albuma black metal skupine, katera naj bi bila resna in profesionalna pri svojem delu, ne glede na to, koliko let obstaja, slišiš ta „Satyricon“ riff, veš, da bo metal otrokom celotna zadeva zelo všeč, čeprav se tu zgodba konča. Album Chalice of Thagirion , ne ponuja več od banalnih zvokov, kateri so prenaphnjeni. To je nekaj podobno fenomenu „wannabe gothic“, samo da je tu govora o „wannabe black“-u!

Po drugi strani, če nismo kritični in če nam monotone, brezidejne glasbe ni dovolj, album kot celota deluje povprečno.

V današnji družbi metal glasbe, bi lahko rekli, da se je pojavil pojem „elite“ – prav ta album skupine Mephorash bi lahko otročje dali v ta koš odpadkov. Produkcija, skladnost, ta blazna bombastičnost, ki meji z melanholijo ... enostavno – elita! Vprašanje je, kdo meni, da je ta otročja „elita“ kvalitetna? Je samo popularna nit zvoka, ker publika, kot je razvidno iz priloženega, ni več sposobna razmišljati individualno, ampak se vleče po neki shemi, katera je kreirana s pojavo „Watain ideje“. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi s shemo 90's black metal scene.

Čeprav sem album poslušala neštetokrat, lahko rečem, da komad The Odius Gospels, vseeno nudi nek čar v počasnih riffih, ki me spominjajo na orgazmičen sprehod po temačnem peklenskem gozdu. Edino pri tem komadu se sliši ta pozitiven vpliv skupine Nightbringer. Ostatek je tak, kot bi poslušala mešanico skupin Watain, Ondskapt in Funeral Mist. Mogoče celo čisti vpliv Švedske? Well, it's band from Sweden, haha.

Mogoče ta prekleta 2012 –ka ni naklonjena ustvarjanju inovativnega black metala, ampak tudi novi album Mephorash je razočaral. Mogoče pa je problem v prenapihani sceni in ne vemo več, kaj naj poslušamo, ker se nam preveč sranja ponuja in v tem dreku več ni moč videti kvalitete ter sprejemamo svašta. Čeprav sem od novopečene skupine pričakovala veliko več, upam, da pri naslednjem albumu ne bodo sledili množici, kot se jim sliši v zvoku kitar.

Fors, kaj naj rečem!

Preostatek smrtnikov pa naj album sam posluša in tudi preceni, a sede v uho ali ne. Ni vsak black metal za vsakega – zato pa je, že v osnovi - black metal!

Avtor:
twitter facebook