recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

29. 4. 2020  Body Count - Carnivore  (Century Media Records, 2020)
Body Count so v letu 2020 več kot dovolj živi, surovi in po svoje relevantni.

Odkar so se Body Count leta 2013 vrnili z albumom Manslaughter, so očitno dobili več kot potreben elan. V zadnjih 6 letih so namreč izdali še dva albuma, Bloodlust in Carnivore. Slednjega spoznavamo v dotičnem tekstu.

Kaj nam torej ponuja najnovejši album zasedbe Body Count?

Zvočno gledano, je tole definitivno najbolj moderen Body Count album. Zveni točno tako, kot bi se od Body Count v 21. stoletju pričakovalo, za kar je poskrbel med deathcorovci in metalcorovci zelo čislan producent, Will Putney, s katerim so med drugim sodelovali tudi naši Within Destruction. Že od prvega komada dalje je jasno, kako je zvok, ki ga je ustvaril Putney z miksom ter masteringom, idealen prav za glasbo, ki jo ustvarjajo Body Count. Namreč, prav ta groove, po katerem je kalifornijski gangsta-rap-metal bend znan že od leta 1990, je tu končno tudi zvočno prišel do izraza. Če se na hitro ozremo po recimo kultnih Body Count platah, ki so izšle do leta 2000, se jim je temu zvoku uspelo približati le na plati Violent Demise: The Last Days leta 1998. Ker pred tem je – roko na srce – zvočna podoba dostikrat delala škodo bendu. Spomnite se samo zvoka plošče Born Dead … No, Putney je tukaj dal vse od sebe, sodeloval je tudi kot dodatni kitarist in ne glede na to, ali gre za otvoritveni ''stomp'' komada Carnivore, mračno balado When I'm Gone ali pa thrashevsko manijakalni The Hate Is Real, je jasno, da tak zvok ustreza vsem izrazom zasedbe.

A seveda bi zvočna podoba bila bolj malo vredna, če album kot tak ne bi imel nikakršne besedilne vsebine. Resda najnovejša plata besedilno ne izumi nič novega in ne ponudi nič drugega kot tisto, kar ste že slišali pri Body Count od prve plate dalje. Besedilne teme so klasične – socialni nemir, rasna diskriminacija, osebne stiske, borba za boljši jutri, pošiljanje v tri krasne vseh tistih, ki ne verjamejo v bend ali pa se z njim ne strinjajo. Ne pa narobe razumeti – besedila razen v redkih izjemah, kjer res mejijo na popolno otročjost, recimo v komadih No Remorse, s tipičnim besedilom, v katerem Ice T razlaga, da se ne opravičuje nikomur, ali pa Thee Critical Breakdown s svojo noto vaškega pretepača, niso slaba in vsekakor gredo odlično na glasbeno podlago, kar je nekaj, v čemer Body Count kot bend, ki na koncu koncev združuje rap in metal, blesti že od prvega dne. Boste pa definitivno gotovo več odnesli od teksta komada The Hate Is Real, ki je najmočnejši s svojo izraznostjo in sporočilnostjo, potem je tu seveda še otvoritveni komad Carnivore tak, ki lepo povzame bistvo nove plošče. Tudi balada When I'm Gone tako kot kultni komad The Winner Loses s prve plate deluje srce parajoče, le na začetku res ne bi bilo treba razlagati, o čem govori pesem. Res zveni apologetsko, kar je seveda v popolnem nasprotju s prej omenjenim komadom No Remorse. A Body Count morajo pač razlagati, o čem pojejo – tako to je že od nekdaj. In to prav lepo razložijo, preden recimo zaigrajo priredbo Ace Of Spades od kultnih Motörhead.

Album pa, kar se glasbe tiče, kaže pomanjkanje 'songwriting inputa' kitarista Ernie C-ja in na trenutke deluje kot zbir izredno različnih idej, ki pa se na srečo ne izključujejo, temveč dopolnjujejo. In to predvsem na ritmičnem področju. Če obstaja album, kjer ritem Body Count res pride do izraza, potem je to album Carnivore. Prav sliši se, da sta levji delež ustvarjanja prevzela Ice T ter basist Vincent Price. Res, tale plata popolnoma 'hvata ritam', če se malce pošalimo. Hkrati pa ji zaradi pomanjkanja deleža ustvarjanja s strani Ernie C-ja manjka neke široke dinamike – vsi komadi so več ali manj v istem, čeprav rušilnem tempu, kar spominja na čas okrog leta 2000, ko bendi več niso stavili na hitrost, temveč predvsem na tisti 'beatdown' groove v stilu takratnih Madball, Biohazard, Downset ipd. Zvočno dinamiko zares popestrita reinterpretacija Ice-T-jevega hita Colors 2020, k čemu pripomore tudi bobnanje Davea Lombarda iz Slayer in Suicidal Tendencies, in demo verzija sodobne reinterpretacije Ice-T-jevega rap hita 6 In Tha Mornin, katerega je očitno produciral nekdo drug, saj o kakšnem rušilnem basiranem zvoku, ki dominira na plošči, ni ne duha ne sluha. Zanimivo pa je, da niso v tem oziru bolje izkoristili kitarista Juan Of The Dead-a, ki je drugače zelo čislan songwriter v ameriški thrash sceni, kjer se je izkazal z Agent Steel ter Evildead.

Album Carnivore za popestritev ponuja široko paleto gostov. V pesmi Another Level, ki deluje mračno, res pride do izraza vokal Jameya Jaste iz Hatebreed, katerega očitni Crowbar vplivi tu res dajo piko na i. Močan input da tudi Amy Lee iz Evanescence, ki popestri balado When I'm Gone. Komad Point The Finger, ki predstavlja enega udarnejših komadov na plati, ponuja kar dva gosta iz Texasa – to sta Emotional Xan, rapper, ki močno črpa iz punka, ter Riley Gale, vokalist thrasherjev Power Trip. Seveda svoj lonček pristavi še Jello Biafra s svojim spoken word introm v zadnji komad The Hate Is Real, kjer gostuje še Jorge Hinojosa, Ice-T-jev manager. Poleg bobnanja Davea Lombarda v komadu Colors 2020 pa je vsekakor zanimiva izbira bobnarja za priredbo Motörhead. To je Hosean Orta, ki igra v bendu Fit For An Autopsy, katerega šef je producent te Body Count plate, Will Putney. Deathcore bobnar, ki igra Motorhead? Izpade precej dobro. Edina stvar, ki glede rabe gostov na plati malce zmoti, je to, da Body Count goste izkoristijo res le za popestritev refrenov.

Album Carnivore je grafično opremil poljski umetnik Zbigniew M. Bielak, ki drugače sodeluje z Behemoth, Watain, Immolation in drugimi. Z naslovnico mu je uspelo zajeti močno simbolno sporočilo v obliki mesojedega bitja, ki je nastalo iz prebivalca losangeleškega geta in se mu telesna zgradba prepleta z urbano podobo Los Angelesa kot takega. Sam album pa je, če počasi zaključimo, s komadi, kot so Bum Rush, Carnivore, The Hate Is Real, Point The Finger prijetno poslušanje in s tem vas bodo Body Count spomnili na zlate čase groove metala in vam hkrati dali vedeti, da so v letu 2020 več kot dovolj živi, surovi in po svoje relevantni. 

twitter facebook