recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

6. 1. 2013  Bone Dance - Bone Dance  (Prototype Records, 2012)
Pri koncu albuma pa nas pričaka še skladba Feral, kjer dobimo močan priokus matematično obarvanega kaosa, polnega čustev, jeze, emocij in pa strahu, kar pa bo k poslušanju privleklo mnoge.

Po nešteto letih mi skupine kot so Botch in Coalesce še vedno predstavljajo tisto, kar od zvrsti mathcore pričakujem. Tehnično, kaotično, jezno in pa nekaj povsem drugačnega od vsega, kar sem poznal pod žanrom HC in njegovimi pod vejami. Če sem bil naveličan lahkih ''sing-a-long'' pesmi in skupin sem si ves naveličan vedno zavrtel kreacijo American Nervoso (Botch) in kaj kmalu me je dolgčas minil.

Skozi čas sta obe skupini dobili nekakšen kulten status in vse prihajajoče skupine so si za vzor vzele recimo Botch, ampak problem je seveda nastal v tem, da je skorajda nemogoče kopirati nekoga, ki je zadevo popestril in naredil nekakšen korak naprej v mathcoru.

Veliko od skupin je nekako hotelo ustvariti identično glasbo in si pridobiti status enak njihovim idolom, ampak seveda temu ni bilo tako.

Mogoče je to samo moje mnenje, ampak od skupin, katere so začele preigravati mathcore, ni nobena nudila tistega obveznega truda in znanja, in tako so izdaje večine od skupin šle mimo mene in po pravici rečeno mi niso pokazale tistega, kar sem hotel.

Po nekaj letih pa sem slišal za skupino Stuntman in založbo Prototype. Ne vem, kaj delajo francozi bolje od Američanov, ampak pri izdaji Target Parade od Stuntman sem po res dolgem času začutil in slišal tisto, kar sem iskal pri omenjenem žanru in to je dobro kaotično norenje ter manično kričanje iz vseh strani brez pavze.

Izdaja me je prepričala, da sem si založbo pogledal podrobneje in poglej ga zlomka, na omenjeni založbi je skupin, ki preigravajo omenjeno zvrst, na pretek in tako sem tudi našel skupino Bone Dance.

Kot pri vsaki skupini, me je tudi tukaj obdajal občutek vprašljivosti v album in izdaje dokler nisem slišal album Snakecharmers iz leta 2011.

Snakechamers je vseboval ogromno pridiha Botch, a hkrati spominjal na Coalesce in seveda na trenutke Converge, ampak po drugi strani pa je bilo vse povsem novo in drugačno. In to sem tudi pričakoval od skupine, da mi v žanru mathcore ponudi nekaj novega in ne mislim da bi sedaj igrali čisto vse drugače, ampak  da zadeva vključuje nekakšno novost, in to seveda tudi je.

Dobro leto po izdaji Snakecharmers pa nam Bone Dance tokrat ponujajo istoimensko novost Bone Dance, ki pa ponovno preseneča in bo tudi marsikoga presenetila.

Torej album Bone Dance nam kot prvo postreže s skladbo Comfor, pri kateri se v trenutku zaveš, da bo zadeva dobra. Pevec že v samem začetku albuma začne spuščati krike in besedila It's Your Turn To become Nothing …, kar pa nam v trenutku zleze pod kožo. Vokalno je skladba na vrhuncu, vendar kaj pa naredijo fantje z inštrumenti, pa je čisto druga zgodba. Bobni so matematično obdelani in vsak sledeči udarec je nepričakovan. Kitare so neverjetne in mogoče malenkost spominjajo na Stuntman, ampak res samo malenkost, ker v naslednji sekundi se kaos nadaljuje na povsem drug način. Precej obetavno in seveda poslušljivo.

Če je bil uvod v album dober potem, je celota vseh 10 skladb vrhunska, ker kaj takega, priznam, nisem pričakoval. Bolj kot ne, sem mislil, da bo zadeva osredotočena na recepte prejšnjih izdaj, ampak ni. Je povsem sveža in bolj temačna od vsega, kar so do sedaj izdali.

Presenečenje pa bo mogoče predstavljalo vsem tistim, ki skupino poznajo, npr. pri White Guilt, kjer se čuti močna in mogočna atmosfera, temačne kitare, ki vsrkavajo tvojo energijo, in potem ''mid tempo'' bobni, ki se na trenutke upočasnijo in potem spet dvignejo na prej omenjeni tempo.

Pri koncu albuma pa nas pričaka še skladba Feral, kjer dobimo močan priokus matematično obarvanega kaosa, polnega čustev, jeze, emocij in pa strahu, kar pa bo k poslušanju privleklo mnoge.

Po mojem mnenju je zadeva vrhunec njihove kariere in verjamem, da bodo album cenili vsi tisti, ki so zapriseženo trdili, da za Coalesce ne bo skupine, ki bo nadaljevala mathcore pot, ker po slišanem si bodo/boste takoj premislili. Je vrhunec žanra, ki mu je v preteklosti bilo težko ustreči.

twitter facebook