recenzije

Haspyd

Перехрестя двох вітрів

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

banner
banner

recenzija

9. 6. 2013  Howl - Bloodlines  (Relapse Records, 2013)
Če res nimate kaj drugega za poslušati, si zadevo zavrtite, po drugi strani pa imate malo morje drugih boljših albumov kot Bloodlines.

Časi se spreminjajo in tako se tudi marsikdo in marsikaj v (praktično v vseh) skupinah tudi spremeni.

Verjetno je malo skupin, katere so se (še) niso soočale s spremembami, in med njimi definitivno ni Howl, ker od kreacije Full of Hell se je za omenjeno skupino marsikaj spremenilo.

Pa malce podrobneje poglejmo skupino Howl in njihovo kratko zgodovino.

Skupina je takoj ob svojem nastanku leta 2007 izdala mini album oz. EP, imenovan samo…Howl. Seveda je bila zadeva težka in pa vse prej kot pa nežna. Njihov temačen trud je bil kaj kmalu tudi nagrajen, kajti takoj po EP izdaji jih je opazila založba Relapse, katera pa je videla v skupini en velik potencial, tako da so pod njenim okriljem leta 2010 izdali album Full of Hell.

Full of Hell je predstavljal glasbo izza pentagrama. Se pravi temačna umazanija, ki je marsikomu odprla vrata v celoten sludge metal žanr.

Ne glede na to, da je odprl vrata mnogim v sludge, je Full of Hell predstavljal nekakšen drugačen pristop do igranja in se je močno razlikoval od ostalih skupin enakega žanra (poleg seveda Black Tusk).

Izdaja je na hiter postopek postala svojevrstna klasika, ki se je ni mogel noben pre-poslušati.

Tri leta kasneje pa nam Howl ponujajo drugi album imenovan Bloodlines.

Kaj lahko pričakujete?

Najprej, da razčistimo prvi stavek in spremembe. In sicer, Howl so začeli kot četverica, kar recimo pri Bloodlines vidimo, da jih je kar naenkrat 5. Se pravi, da se je vokalist Vincet Hausmann iz kitarista ter vokalista prelevil le v vokalista, ker osebno, se je bolj hotel osredotočiti samo na vokal.

Kar pa recimo za nas prinese vprašanje, ali bo mogoče zadeva bolj ''mastna'' glede instrumentalnih intervalov, ker se bosta dva kitarista bolj osredotočila na igranje?

Ponovno, o tem malce kasneje.

Druga sprememba je menjava članov. In sicer Andrea Black je zapustila skupino in se osredotočila na A Storm Of Light ter basist Robert Icaza, ki pa je za nekaj časa opustil glasbo.

Skupina, je kaj hitro našla nadomestilo v še neuveljavljenih glasbenikih (jih žal ne bomo omenjali), kateri pa imajo v prvi fazi pozitivno točko – zagnanost.

In sedaj po viharnem razpletu nazaj na album Bloodlines.

Okvirno in pogovorno naj bi šlo tukaj za prvovrsten album, ki bi moral marsikoga več kot le presenetiti.

Zakaj?

Poleg že naštetih detajlov je za produkcijo poskrbel Chris Harris, bolje poznan kot Zeuss. Omenjenega produkcijskega boga bi morala poznati večina od vas, ker je v svojih rokah že imel albume skupin, kot so Hatebreed, Terror, Suicide Silence, Suffocation, Madball, …. Skratka večino od priznanih skupin.

Kar pa po eni strani, vsaj meni osebno, ni v redu.

Zeuss je vedno delal na močnem, udarnem in čistem zvoku in ravno to je za Howl lahko moteče, ker je tisto malenkostno hreščanje vedno prišlo super do izraza.

In če smo že začeli negativno pa tudi nadaljujmo negativno oz. moteče.

Ena izmed motečih točk je ravno prej omenjeno delo Zeussa, ker je album prekleto čist in prav preveč tehnično dovršen. Mogoče koga ne bo motilo, ampak nekatere od nas to moti.

Moteče so recimo tudi nekatere skladbe, ki te v trenutku asociirajo na Zeussa, npr. skladba Demonic. Pozitivna stran je vokal ter besedila. Hausmann v svojem slogu kričečih vokalov izusti Demonic na željen način, ampak to uničijo inštrumenti.

Tisti, ki se na skupino in sludge ne spoznajo, bi Demonic z lahkoto uvrstili v metalcore žanr, kajti igranje je povsem pokvarjeno v izrabljenem žanru oz. metalcore.

Seveda omenjeno težavo najdemo tudi pri nekaterih ostalih skladbah.

Moteči so pa tudi nekateri refreni, ki pridejo po načinu ''All In Your Face''' in ponovno spominjajo na metalcore. Pri čemer pa si bo marsikdo od vas po tiho zaželel, da so Howl naredili napako in Bloodlines sploh izdali.

Ampak poleg negativnih točk, prejmejo tudi kar nekaj pozitivnih.

Pri skladbi With A Blade prejmemo super uvodno igranje kitar (precej blues usmerjeno), ki se pa prelevi v stoner vode, po načelih High On Fire, skupaj z death metalom stare šole (razmišljaj Entombed).

Dobro thrash dozo pa nam profesionalno postrežejo pri Attrition. Je seveda sludge ritem, ampak tisti solo vložek je vse prej kot dolgočasen in ga dobro spremlja tudi bobnanje – hitro in pa ''fucking thrash!!''.

Bloodlines nam pri koncu poslušanja prinese… razmišljanje. Osebno se bolj nagibam k ne bodi ga treba, kot pa na dobro. Po eni strani je dobra (brez dolgočasnih skladb), po drugi pa dobimo občutek, da so šli preko svoj želja in ciljev.

Če res nimate kaj drugega za poslušati, si zadevo zavrtite, po drugi strani pa imate malo morje drugih boljših albumov kot Bloodlines.

twitter facebook