recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

23. 10. 2014  Exodus - Blood in, Blood out  (Nuclear Blast, 2014)
Morda sem le pričakoval preveč, saj album ni niti blizu temu, da bi bil zanič, vendar ga po intenziteti in sami glasbenosti vseeno prehiti marsikatera thrash plošča zadnjih petnajstih let.

Še vedno vztrajno morim vsem, da je Tempo of the Damned najboljši thrash album vseh časov. Tudi Shovel Headed Kill Machine je gotovo plošča, ki ima svoj čar, vendar so me Exodus po tem nekoliko izgubili – plošči Exhibit A & B nista bili slabi kot taki, v živo pa se nista izkazali v najboljši možni luči, saj so skladbe dolge in težke, nekatere na dober, druge na slab način. Exodus so to očitno opazili in se zadeve lotili precej strateško; najprej so napovedali nastanek bolj enostavnih skladb, nakar je nenadoma sledila menjava pevca. Zetro je nazaj, stara slava osemdesetih in tako dalje... Vse skupaj je očitno rezultat menedžerske hegemonije Chucka Billyja, ki je videti, kot da drži celoten ameriški thrash metal za vrat. Preden še bolj skrenem, je torej bolje, da se posvetim glasbi plošče Blood in, Blood out, ki je očitno nastajala v pisanih okoliščinah.

Uvod v ploščo deluje, kot bi poslušal zavrženo tematsko glasbo kake znanstveno fantastične igrice okoli preloma stoletja. Vseeno mi je, če ga je ustvaril izvajalec popularne glasbe, moti me le, da mi je skoraj odpihnil slušalke z glasnostjo. Po nesmiselnem intru sledi točno to, kar sem pričakoval; postarana različica benda, ki je pred desetimi leti posnel mojstrovino od albuma. Kljub vsej medijski pozornosti in teženju v zvezi s ploščo je vredno omembe, da je vse skupaj odigrano še kar surovo (bojda je bend glasbila s strunami posnel sam) in na trenutke celo sfušano; čeprav je to še kar osvežilno za ušesa, je toliko bolj hecno, ker je boleče očitno, da so Exodus vsaj eno prestavo nižje od časov Tempa.

Rifovsko gre v glavnem za to, kar smo navajeni od Exodus, le z nekaterimi manj spevnimi in brezveznimi trenutki za spremembo (Collateral Damage in BTK delita isto vrsto dolgočasnega cirkuškega uvoda). Kadar zaidejo v malo bolj melodične ali ritmične vode, celo zvenijo zanimivo in letom primerno, a se za hitrejše in bolj očitno thrasherske trenutke sliši, da so šli bolj na silo. Saj jih ni blo treba delati, ampak se to od Exodus pač pričakuje z marketinškega vidika, o tem pa sem dodobra spregovoril že v uvodu.

Blood in, Blood out še vedno postreže s kakim momentom v pravem, spevnem slogu Exodus, ki že od nekdaj spominja na pobesnelega psa čuvaja na šibki verigi, le da je zverina tokrat malo utrujena. Ponovno gre poudariti, da je škoda, ko Exodus zavijejo v kak vznemirljiv trenutek, ki je za njih manj karakterističen, kot je npr. marsikater del pesmi Wrapped in the Arms of Rage, a celotne skladbe v glavnem ne zaživijo s temi prebliski, medtem ko se druge vračajo na slabše in manj spevne kopije plošč Fabulous Disaster in Tempo of the Damned.

Morda sem le pričakoval preveč, saj album ni niti blizu temu, da bi bil zanič, vendar ga po intenziteti in sami glasbenosti vseeno prehiti marsikatera thrash plošča zadnjih petnajstih let... Če se ustanovitelji zvrsti svoje zamisli ne bi držali tako čvrsto, bi morda kak mlajši bend lažje zadihal, posledično pa verjamem, da bi na nek čuden način bilo tudi manj pritiska na bende, kot so Anthrax ali pa Exodus, da izvajajo rahlo komične skoke v zasedbi in zvoku.

twitter facebook