recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

7. 10. 2015  Conan - Blood Eagle  (Napalm Records, 2014)
“PIČKUMATERJETOZAKON”

Sicer je to recenzija za več kot leto star album, ampak pri doomu se to spodobi. Če se glasbi ne mudi, zakaj bi se moralo meni?

Caveman battle doom je oznaka, ki so jo Conan prilepili svoji glasbi in je za razliko od ostalih custom zvrsti, ki jih bandi radi limajo na svoje generične izdelke, tokrat celo na mestu. Njihove pesniške zbirke zvenijo kot jate ostudno debelih jamskih ljudi, ki jezdijo na mamutih, ki so takšnih dimenzij, da gravitacija razmišlja o samomoru. Kdaj pa kdaj se njihovim bitkam pridruži apokalipsa in vse skupaj spremljate pod vplivom substanc iz vašega skrivnega paketka psihedeličnih “antidepresivov”.

Poglejte si kakšno sliko od tega banda na internetu in spoznajte, da so uspeli ustvariti glasbo, ki je še grša od njih. Kitara hrumi še huje od črne luknje, ki mora na servis križane s pralnim strojem iz 70-ih, ki ste ga sredi delovanja fuknal po stopnicah in seveda kot nas uči sveta knjiga, pustijo zvoku, da se razvije. Riffi nimajo nekih namenov prelomiti zvočnih zidov s hitrostjo, lomijo pa zvočne zidove z drugimi načini. Redko premorejo več kot dva akorda in zvok se iz njih razmesari po celotnem prostoru in če premorete masivnejše ozvočenje, vam bojo vibracije predelale prebavo v moderno umetnost vredno pozornosti s strani umetniške skupnosti.

Vokal hrumi iz ozadja, kot kričeč odmev pračloveka, ki ravnokar spoznava prijetne občutke, ko skuša svoj najnovejši izum, ogenj, ugasniti s svojim čelom zadnje tri ure. Boleče, odmevajoče in zefektirano zavijanje je v simbioznem sorodstvu z instrumentalnim bratstvom, kjer vse skupaj ženejo bojni bobni, ki poženejo strah v kri celotnemu Bedrocku in bobnar je tokrat tisti, ki pripelje nekaj dinamike v glasbo. Da slučajno ne bi komu možgane razčefukal zaradi repititivnosti in baziranja na hrupu, se na bobnih pojavljajo nemoteči tehnični izpadi, ki povzročjio v celotni zvočni sliki dosti PIČKUMATERJETOZAKON momentov in dodajo ščepec sladkorja na gnijočo obskurnost, da na koncu dobimo neko bizarno gurmansko pizdarijo, za katero se mogoče kdaj rabi nekaj časa, da se privadi na okus, a se splača.

Drugače pa kolikor je Blood Eagle impresiven, ni pa nekaj pretirano drugačen od ostalih albumov, ampak tudi to je nekaj, kar se spodobi za doom. Naj vam ta glasba služi za trenutke, ko kopate svoje potomstvo v krvi svojih nasprotnikov.

twitter facebook