recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

22. 6. 2011  Hellsword - Blasphemy Unchained (Demo)  (samozaložba, 2011)
V Satanovo veselje spočet vnuk Venom, Motörhead, Blasphemy in Bathory, ki je naredil šele 5 korakov, a le ti so trdni, samozavestni in diabolični ''as fuck''!

Moram vam zaupati, da se mi že dolgo ni zgodilo, da bi prejel CD za recenzijo na tako neobičajen način, kot se je to zgodilo v slučaju demota od Hellsword (itak so ime dobili po kvltnem komadu od Hellhammer). Nekaj dni preden sem držal plošček v roki, so v bližini mojega stanovanja ves čas pozno v noč razgrajali, mislim, da trije mladeniči, za katere se govori, da namesto petkovih večerov na Metelkovi raje ob svečah in poceni pivu poslušajo LP-jke od Venom in Bathory in debatirajo o časih, ki so se zgodili še preden so ti trije demoni bili črne ovce v spermi svojih nesvetih očetov, oziroma Očeta.

Ker tile trije mulci niso bili spočeti od zemeljskih staršev, ampak od nekakšne kreature, ki je uživala z razuzdanimi devicami medtem, ko je poslušala Sarcofago in se veselila rastoče slave od Slayer in Bathory.

Ta kreatura zgleda nekako kot kozel, kot fantazija H. P. Lovecrafta, ki jo je narisal Chris Moyen in s svojim ogromnim falusom (Mečem? Peklenskim mečem? Hellsword?) spravlja v ekstazo in agonijo bodoče matere mladeničev z imenom Mark Massakre, Iron Fist in Mike Manslaughter. Spočeti od Zla, rojeni v ognju in krvi.

Če imate takšne starše, veste, da ne gre za navadne falote. Ne, hudičevi (dobesedno hudičevi!) mulci, so se najprej nekaj dni drli kot Cronos ob gledanju klasičnih porničev iz osemdesetih, nato so mi neko noč ob ''unholy'' uri razbijali po vratih in sem jim ves ''zliman'' šel jebat mater (ne dobesedno!). Ko naenkrat zagledam pred vrati v mačja čreva ovit CD Blasphemy Unchained, ki je še smrdel po peklenskem žveplu, poceni pivu in razvratu. Takrat sem jim opravičil vse.

Odprem CD-paket, ki ga krasi dobra, ročno narisan naslovnica, ki spominja na prvo plato od Slayer, a mnogo bolj kul, če boste nekoč imeli ta motiv na črni majici. Kozel na lobanjah, z mečem v roki, z verigo, ki vodi neznano kam (zdaleč od tega, da bi bila Bathory ripp-off, če smo že pri tem).

Očitno oče na njih ni pozabil.

Notri prevladuje črnina, besedila so jasno napisana v Bathory fontu, rdeča in zelo ''cheesy'', a na res dober način. Na ''kako pogrešam 80-ta, ko v metalu niso peli o znanstvenih teorijah ali pa politiki, ampak zgolj o peklu, seksu in usnju'' način. Pogledam slike treh članov: Mark Massakre, bobnar, prepričan v svoj udarec, Ironfist, kitarist (u, rima!), ki s pravimi ''jebat ću te – vrištat ćeš'' špegli kaže sredinec in seveda Mike Manslaughter, z bullet beltom in pogledom, ki mu res paše Kronosov vzdevek ''master of babes and mayhem''. Jebemti, tako dobrih bend fotk nisem videl že, odkar sem se navduševal nad fotkami od Infërnö ali pa ultra zgodnjih Venom.

CD-čitalec kaže 5 komadov, 17 minut. Prekleti satani, zakaj tako malo? Zato, da vam dajo vedeti, kaj vas še čaka, da na koncu ob oltarju prosite za še. Ob intru Prelude to Blasphemy pomislim na Slayer in Hell Awaits – zlovešče, obetavno, peklensko. Zvok inštrumentov je naraven (Pro-Tools je orodje pičk!), pristen in dober. Bas reže kot pri kakšnih Voivod, riffi so umazani, polni vaginalnih izločkov in premazani s črno spermo nesvetega očeta, medtem ko je boben tak, kot bi z njim armije peklenščkov dale vedeti, da je Armagedon blizu. In to je šele intro.

Unholy Reich udari s pristnim blackened thrashem, ki vsaj meni zbudi takojšnjo asociacijo z Bathory, Venom in prvimi Kreator (verjetno iz časov, ko so še bili Tormentor). Ni fušanja v stilu Sodom In The Sign Of Evil, energija je neoporečna, še Mikov vokal zveni kot lajanje Cerberusa, ki je pred tem bil oštevan s strani Jeffa Becerre. Evil's Rebirth je bolj ''prljavi'' rock 'n' roll, že skorajda Gehennah in hit Bitch with the Bulletbelt, pomešan z Bewitched in Motörhead in se dobro naveže na končni komad, Bathory ''cover'' in vašo himna, Witchcraft. Mislim, kdaj ste nazadnje slišali, da 18-letniki delajo cover Witchcraft? Ne me jebat! Na Evil's Rebirth malce fušajo, a to je tako kot pri Witchunterju (RIP) res zakon! Vmes je še malce bolj agresivni, zlovešči Marching Towards Heaven, ki – če se  ne motim – gosti tudi res dobre krike, hkrati pa kaže na to, da četudi se bend drži standardnih struktur (intro-kitica-refren-kitica-žtrvovanje devic-ponovi prvo kitico), to ni znak monotonosti.

In tako mine 17 minut! Odločno premalo, a za demo dovolj. Vem, kaj nas čaka. Počutim se kot Lovecraft, ko je pisal o Ancient Ones, le da se jaz kraljevine terorja od Hellsword dejansko veselim, haha! Demo, ki ga je produciral Curse (ki tudi ponudi jebozovno solažo v enem komadu), je nastal v 3 dneh maja letos (hmm, kako Jezusovsko) in zveni res močno, dobro in samozavestno. Tole je izdelek demonskih otrok, blagoslovljen s Peklenščkovo roko, izdelek, ki ni primitiven, ampak enostaven, jasen in direkten.

Mogoče se hudič kaže v detajlih, a tukaj se je Stara kača pokazala tako kot izgleda – nagravžno, ubijalsko in prekleto zlovešče!

''Fuck the pen!!!'', je nekoč rekel Tom Arraya. Jaz pravim ''Fuck the sword, če že ni Hellsword. Ker, če je – potem it is you who is fucked!'' Ahahahahahaah …

CD lahko dobite tukaj! 666!!!

 

twitter facebook