recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

9. 10. 2016  Morbid Creation - Blasphemic Fantasies  (Adelsberg, 2016)
“čudovit poklon death metalskim klišejem”

Death metal je ena fascinantna stvar. Je kot spolni odnos z vami. Ogabno, hreščeče, kaotično, hitro ga je konec in starši ga ne štekajo. Sicer obstajajo moderne edicije te zvrsti, ki so pač neka spolirana pičkarija ponavadi s strani folka, ki mislijo, da so boga za jajca prijeli, ker so pogruntali, da ne obstaja in so s tem višek intelekta. Saj zna prej omenjena spolirana pičkarija zveneti solidno, ampak je kot umor z doktoratom v sterilnem okolju namesto masakra z motorko na šoli in roko na srce, vsi vemo ob katerem članku v novicah bi se bolj zabavali. Nekaj je za poslušati in nič več, nekaj pa je celotna izkušnja, kar Blasphemic Fantasies definitivno je.

Ste igrali nov Doom? Če niste, ste slaba oseba in pojdite nazaj drkat na Sims in Garfield Kart. Kakorkoli, Doom, nova zadeva, a narejena na “zastarel” način ob kateri sem se še bolj zabaval, kot pa ob igri “potegn lajno za vsako, ko vidiš komentar v caps locku na 24ur” in približno take občutke obudijo Morbid Creation. Totalno fetiširanje na surovost določene zvrsti, ko je bila še ta v pleničkah in je bruhala in srala po sebi. Na distoržnu.

In če ni že očitno iz imena banda, plate in naslovnice, je to čudovit poklon death metalskim klišejem, kar da vedeti v prvi sekundi, ko udari z zlobnim riffom, pospremljenim z univerzalnim “EEEUUURRRGHHHH!” in duplim pedalom s čimer se iz zvočnikov takoj materializirajo prstki, ki se sprehodijo po naših niplih in na njih pustijo sledi krvi pozerjev, katerim so prvo čreva vn pobral, da so jih uporabl za strune. Bobni so batine vernikom, vokal pa grgranje solz ljudi z glasbeno izobrazbo. Pač, inovativnosti ni tu nobene, ampak pri takšnih bandih je to nekako point.

Lepo je, da se sliši, da ni to band z namenom 'ajde, gremo bit oldskul, ker je to dans kul in se bomo utopil v pičkah sošolk v Metallica in Amon Amarth majcah', ampak da je vse narejeno z ljubeznijo in spoštovanjem do glasbene deponije z občasnim “ma boli me kurac” odnosom tu in tam. Kdaj jih fukne iz ritma, kdaj se zazna kak fuš, a vse to samo viša šarm temu ne toliko delikatnemu izdelku. Ajde, bom nehal peti slavospev tej postojnski mladeži, preden me kdo obtoži pedofilije. Spet.

Kakorkoli, ako vam kruljačine sedejo, najdete cel album na bandcampu in si ga lahko stegnete tudi za đabe, če šparate denar za literaturo o samopomoči in pohitite z downloadanjem, preden postanejo melodičen deathcore z dvema vokalistoma, pri katerem bo drugi nekdo z imenom Lan ali Kiar - Lev s športne gimnazije, kazal svoje tatuje, govoril o ohranjanju narave, ker mi smo tisti, ki ne moremo brez nje in ne obratno in imel clean vokale.

twitter facebook