recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

25. 6. 2012  Tomorrow We Hunt - Bitter Words  (samozaložba, 2012)
Gre za dobre ideje, ki so bile izpeljane na način, katerega je najmanj pričakovati in se definitivno nagibajo k slabi oceni.

Verjamete ali ne, ponovno smo pri hrvaških prijateljih in tokrat se nam predstavlja melodično obarvana HC zasedba Tomorrow We Hunt. Verjetno mi posebno ni potrebno predstavljati skupine, ker verjamem, da če trenutno berete recenzijo, vam je ime takoj bilo znano in verjamem, da ste zagrebške fante že ujeli v živo (glede na to, da so se nekajkrat že ustavili v Sloveniji).

Album, katerega ni težko dobiti (če vas zanima, pojdite na njihovo Bandcamp stran, kjer si ga boste v mp3-obliki lahko ''zlovdali'' brezplačno) in glede na to, da nimate trenutno nobenega dela, lahko kar začnete. In po brezplačnem prenosu je pred vami Bitter Words, ali kako narediti novodoben HC na prekleto melodičen način. Verjetno ste polni pričakovanja (kot sem osebno  tudi sam bil) in upate na najboljše. Verjetno vam je oznaka melodičen HC, punk rock, … na strani Bandcamp vlila še večje upanje, kot ste ga imeli do sedaj in dejstvo je, da se vam po glavi rojijo raznorazne melodično usmerjene HC skupine (nekako sem imel pri prvem vtis Crime In Stereo) in v upanju na najboljše, si zavrtite Bitter Words.

Kot prvo te zadane skladba Misery, minuto in pol dolga instrumentalna melodija, dober zvok in precej soliden uvod v album. Potem pride na vrsto Doubts and Struggles, seveda melodične kitare, vokalni napad in pa bobni?! No, tukaj pa se pojavi problem, ki vas bo spremljal skozi celoten album: bobni so namreč posneti tako tiho, da jih zasenči še tista tišina med skladbami. Besedila so na vrhuncu (Driven by thirst for blood with violence on your mind you're betraying your ideals trying to keep your conscience blind,…), tudi tiste melodične kitare naredijo svoje, ampak tisti tihi bobni, ki nekje v ozadju zvenijo tako, kakor da bi čebele po rožah skakale.

Seveda je razumevajoče, da gre le za samozaložbo in da fantje niso pod nobenih okriljem nevemkakšnega producenta, ampak še vedno je prisotno dejstvo, da album, ko ga poslušaš, ne pride do pričakovanega rezultata. Žal! Album po malo več kot 20 minutah ni ravno poslastica in se bolj nagiba k dolgočasju. Gre za dobre ideje, ki so bile izpeljane na način, katerega je najmanj pričakovati in se definitivno nagibajo k slabi oceni.

twitter facebook