Ni slabo, če se mladi bendi ozirajo v preteklost. Sploh pa ni slabo, če je tak bend iz Norveške, hkrati pa zveni čisto – ameriško. Ja, dejansko vsaj iz tega skandinavskega črnega biserja, ki je znan vse prej kot po death metal žanru (z redkimi izjemami a la prvenec od Darkthrone ali pa s kakšnim bendom tipa Blood Red Throne oziroma Myrkskog …) in po bendih, ki niti malo ne zvenijo kot nekaj, kar je Born In The USA, prihaja bend Gouge, ki zveni kot otrok Sepulturinega opusa Morbid Visions, zvočne estetike Horrified kultnih Repulsion, z močjo riffov, katerim pokojni Jesse Pintado nazdravlja s peklensko čašo krvi.

Gouge so v podzemlju – ker tak bend nima kaj početi v fake okolici major label trendov! – gotovo cenjena zadeva. In album Beyond Death to famo lahko samo še opraviči. Izdano prek manijakalnih Hells Headbangers je tole potovanje po manijakalnih death thrash vokalnih blasfemijah, katere podpirajo prav terrorizerjevski riffi, medtem ko je bas podlaga tako dobra, da bi tudi Scott Carlson in Dan Lilker rekla samo ''Cheers!'' in nazdravila s hladnim pivom. Boben je total treš, če uporabim termin Mazinge iz Metelkove, giblje pa se nekje med Daveom The Graveom iz Repulsion in zgodnjimi vragolijami Igorja Cavalere.

Vse skupaj je evil, ima za oči bolečo naslovnico, nudi pa še miks kratkih in dolgih komadov ter več zla kot vsi hudiči, ki so obsedli Lindo Blair v prvem Exorcistu.

Pali po bibliji! Ugh!