recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

15. 9. 2013  Djevel - Besatt Av Maane Og Natt  (Aftermath Music Records, 2013)
Govora o tem ali je album boljši od predhodnika niti ne bo, saj je samo nadaljevanje tam, kjer so končali (ravna črta).

Zgleda, da je v naše roke prišel izdelek, ki se drži načel in članov skupin pravega Norveškega black metala (za nevedne - True Norwegian Black Metal so popularizirali Darkthrone in vključuje kultne Norveške black metal skupine, kot so Gorgoroth, Mayhem, Isengard,… - ali po domače, umazano in zatohlo igranje black metala na Norveškem) in to v novodobnih časih, ko smo mislili, da je pravi Norveški black metal že izumrl!!

In kateri so ti skrivnostni člani, ki so se odločili obuditi preteklost?

Ne boste verjeli, ampak Djevel nosi praktično sama že znana imena, in sicer Erlend Hjevik (Kvelertak), Lloyd Hektoen – Mannevond (Koldbrann, ex-Urgehal ter Nattlecarrier), Per Husebø (Secht, ex-Enslaved, ex-Gehenna, ex-Aura Noir ter Nattlecarrier) in pa Trond Ciekals (Nattlecarrier, ex-LJA).

Do sedaj so možje teme izdali en album (Dødssanger leta 2011), kateri pa je dokazal, da ni vse izgubljeno in da se bo black metal obdržal ne glede na kakršnokoli situacijo.

Album Besatt Av Maane Og Natt odpre istoimenska skladba, katera pa nam že v samem začetku nudi zamujeno, in sicer mrzlo in robustno igranje black metala oz. nadaljujejo tam, kjer so končali Darkthrone (pred punk/crust izdajami – A Blaze In the Northern Sky). Že na prvi posluh je recimo povsem nostalgična in daleč od tega, da bi lahko rekel, da gre za novo skupino.

Mogoče se tukaj lahko ustavim in pomislim, da v bistvu gre v celoti za povsem lično igranje black metala iz 90-ih, ki išče navdihe iz zgoraj navedenih skupin.

Mogoče bo vseeno bolje, da zadevo razdelimo v krog negativnih in pozitivnih točk, ker skladba po skladbi ne prinese prav nič novitet in prav nič posebnosti – za tiste, ki black metal ne poslušate vsak dan oz. si ga redko tudi zavrtite.

Med pozitivne točke šteje definitivno kričeč vokal, ker me recimo spominja na Kvelertak (glede na to, da sem oboževalec omenjene skupine je to logično) in ga Hjevik dodobra tudi izoblikuje v bolj kričeče, kot že poznano, oz. doda večji delež kričeče zlobe. Potem med dobre stvari štejejo tudi vikinški vložki, se pravi prepevanje in čaščenje nordijskih bogov (v skladbi Marefar), kjer dobimo malenkostno asociacijo na Windir. Je povsem drugačne narave kot preostale skladbe.

Seveda pa tudi ne smem mimo produkcije, ker ne glede na to, da gre za nadaljevanje drugega vala black metala, so se Djevel odločili vključiti dobro produkcijo, tako da je zadeva bolj poslušljiva kot pa je recimo Transilvanian Hunger od Darkthrone.

Pozitivnih točk bi lahko naštel še nekaj, ampak so bolj malenkostne narave, tako da jih lahko tokrat izpustim in se spustimo v negativne.

Slabosti albuma so sicer v manjšini, ampak so po mojih pojmih malce moteče, in sicer…

Od vedno me je motilo dejstvo, da pojma nimam, kaj skupina govori, pa naj si bo to francoski, kitajski ali pa norveški (verjamem, da imate pri tem stavku pripombe). Če pomislite (in se ne učite Norveškega jezika), kaj bi sploh lahko pomenilo Besatt Av Maane Og Natt (vem ja lahko uporabiš google prevajalnik – ki pa ni dostopen, ko zadevo poslušaš med hojo na ipodu kajne?!).

Druga slabost pa je seveda malenkost preveč kopiranja Darkthrone albumov Transilvanian Hunger ter Ablaze In the Northern Sky, instrumentalno sem se kar nekajkrat mogel vprašati in preveriti, katerega izvajalca poslušam.

Ampak to vse lahko tudi sami preverite.

Govora o tem ali je album boljši od predhodnika niti ne bo, saj je samo nadaljevanje tam, kjer so končali (ravna črta).

Besatt Av Maane Og Natt bodo/boste dobro sprejeli vsi oboževalci robustnega igranja black metala brez kakršnihkoli post/atmosferičnih dodatkov, ker je tisto, kar ste pogrešali od določenih skupin že več kot dvajset let nazaj.

twitter facebook