recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

19. 5. 2013  Lecherous Nocturne - Behold Almighty Doctrine  (Unique Leader Records, 2013)
Vsaj predolgo ni.

Death metal bend iz Južne Karoline, Lecherous Nocturne, je v sceni znan kot prvi bolj znan bend Dallasa Tollerja Wadea, ki danes drgne strune in kruli/kriči hitro in razločno v Nile. Prav tako so Lecherous Nocturne v preteklosti zasedbi Karla Sandersa ponudili najprej basista/vokalista Joea Paynea, ki ga je nadomestil kot basist/vokalist današnji frontman zasedbe LN, Chris Lollis. Tako, da veste, da gre za bend s svojevrstnim, ne toliko pedigrejem, kot pa recimo s precej visokimi referencami.

Lecherous Nocturne so hitrostrelni ameriški, kompleksno narejen in annoyingli zveneč death metal bend, ki ne zveni toliko kot Nile, kot morda kultni Newyorčani Fallen Christ, z občasnim pridihom zgodnjih Nile in kakšnih immolationovskih eskapizmov.

Kvintet predstavlja tretji album, naslovljen Behold Almighty Doctrine, ki nadaljuje tradicijo albumov Adoration Of The Blade in The Age Of Miracles Has Passed. Zveni, torej, precej udarno, kompleksno in je dokaz, da možje obvladajo svoja orodja, ne znajo pa napisati pesmi. Tako boste v vseh pesmih z redkimi izjemami a la Caustic Vertigo in Creation Continuum naleteli na dokaze, da možakarji lahko stisnejo milijon detajlov v najmanjše časovne enote, a še vedno ne poznajo pojma ''pesem''.  Oziroma, k pojmu pristopajo na postmodernistični način. Pač, zadeve preprosto limajo skupaj, pa kamor pade, pade.

Strukture so kaotične in oznaki ''technical brutal death metal'' več kot primerne, a plato moraš zarolati kar nekajkrat skozi, da ti je jasno, kaj za vraga sploh poslušaš. Dobro, tolažim se s tem, da ne zvenijo kot Braindrill, ampak vseeno. Namreč, stvar ima super zvok – ravno prav surov, a hkrati čist, da lahko v miru občuduješ ali pa razbiraš ponujene zvoke, zlepljene v pesmi omenjenega albuma. In tudi vokal seka, pa tistih par introv in outrov zveni res prekleto zlovešče, da kakšnih evil zvenečih kitarskih partov ali razgibanih bobnov ne omenjam.

A potem spet prideš do točke, kjer vse pade v centrifugo nekakšnih brutalnosti in dobiš precej zoprn glasbeni izdelek. S predolgimi teksti. Človek, ki je pisal besedila, je plačan po znaku brez presledkov, majke mi. Še čudo, da glasba sploh pride do kakšnega izraza, ker so vokali prisotni non-stop. Problem je, da so komadi v povprečju krajši od 3 minut in pol.

Edino, kar me zares tolaži, so tisti občasni svetli trenutki, utelešeni v prej omejenih pozitivnih atributih, in to, da je plata krajša od 27 minut. Vsaj ne vleče se.

twitter facebook