Po tem, ko ste mnogi mislili, da je porast deathcore skupin upadel, vas moram razočarati. Deathcore skupin še vedno kar mrgoli. Če kakšna propade, nastaneta 2 novi. Kot pošast hidra, ki ji odsekaš eno glavo, zrasteta pa dve novi. Impending Doom mogoče niso neka posebna izjema za publiko izven deathcore vod, se jih pa splača preveriti, če gledate na death metal zelo široko.

Kar lahko pri Impending Doom pritegne, je močno spogledovanje z deathmetalom, kar se izraža z globokim vokalom, hitrimi in ostrimi kitarami ter močno ritem sekcijo. Seveda imajo svoj prostor tudi breakdowni, ki so na čase žal razvlečeni. Dobra stran albuma je izredno močan zvok, ki ga ustvaril producent Machine (Lambof God, Suicide Silence). Zanimivo deluje morbidna atmosfera, ki na srečo ni ustvarjena s kakšnimi klaviaturami, temveč preprosto s raznimi kitarskimi harmonijami.

Provokativna stran te skupine so krščanski pogledi. Medtem ko pri kakšnih As I LayDying, August Burns Res niso tako izraziti, so pri Impending Doom zelo. Največja ironija se izraža tu v besedilih, recimo: »The Antichrist will fall!« Ali pa: »666 is one with the fallen.« Brutalni growl vokali so mnogokrat poudarjali ravno kaj v zvezi s hudičem itd., ampak ta antisatanistična besedila pri Impending Doom izpadejo sprva smešno, po drugi strani pa iz strani vokala zelo brutalno in jezno, kar v daje temu izdelku nek čar.

Na Baptized in Filth se skozi cel album izraža brutalnost, ki se pomiri šele s skladbo My Light Unseen, na kateri poje Ryan Clark iz še ene krščanske skupine, Demon Hunter. Skladba ravno prav pomiri do zadnjega šusa, Death. Ascension. Resurrection.

Kolikor imajo Impending Doom neodobravanja zaradi krščanskih pogledov, poskušajte sprva to odmisliti. Naj ima glasba prvo besedo!