recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

15. 8. 2014  Entombed A. D. - Back To The Front  (Century Media Records, 2014)
Novo ime, a dobra stara death metal župa!

Medtem ko so Dismember vzeli trajno pavzo, Grave še vedno izdajajo dokaj uničujoče dobre albume, Unleashed tudi ne gubijo na svoji moči, le Entombed so zadnja leta iz death 'n' rolla preskočili bolj v področja death metala, a za razliko od tistih, ki so izstopili iz ringa ali pa v njem še vztrajajo (včasih bolj, drugič manj uspešno), so naredili kar precejšnjo dramo, ki je rezultirala v dveh bendih – Entombed, katerih edini član je trenutno Alex Hellid in je na nekem ''indefinite hiatusu'', medtem ko so vokalist L-G Petrov, bobnar Olle Dahlstedt, basist Victor Brandt in kitarist Nico Elgstrand s posnetim albumom Back To The Front pokazali sredinec sporu tabloidnih razsežnosti in začeli uporabljati ime Entombed A. D. (po mojem mnenju neumna rešitev kot v slučaju Nocturnus ali pa Ghost, a vseeno).

In tako je izšel album Back To The Front, prvi v diskografiji Entombed A. D., čeprav zvokovno popolnoma paše v obsežno diskografijo kultnega švedskega imena Entombed. No, da ne bomo zdaj tukaj več izgubljali časa s preteklostjo, se osredotočimo na izdelek, ki ga mogoče malo slabo prebudi otvoritveni komad Kill To Live in morbidno dobro zaključi doomersko obarvan komad Soldier Of No Fortune.

Ja, album z začetka oz. vsaj v prvem komadu ne zveni tako prepričljivo. Strinjam se z neko on-line recenzijo, da utrujeni bend na utrujen način igra utrujen stil. Vokal je bolj kot ne jamrajoč, riffi povprečno prežvečeni, vse skupaj daje vtis, da je posiljeno.

A potem se prebudi komad Bedlam Attack, katerega so z dobrim razlogom razkrili kot prvi single prihajajočega albuma. Klasično ''Sunlight studios'' zveneči distorzirani riff, galopirajoč boben in vokal, ki zveni mnogo bolj prepričljivo, čeprav se od otvoritvenega komada loči le za odtenek, a pomemben odtenek. Komad, ki ga najlažje povežete z albumom Left Hand Path, čeprav ima nekaj, kar v tej sceni že dolgo nisem slišal – divjaške gang vokale, ki se potem pojavijo še v marsikaterem drugem komadu.

In od tod naprej plata dobi na dinamiki, saj ponuja komade, ki so tako hommage platam Left Hand Path kot Wolverine Blues ali pa To Ride Shoot Straight itd. z izjemo zvoka kitar, ki je – kar za ta žanr sploh ni značilno – skorajda stojijo v ozadju za vokalom in basom. Kar izpade zelo zanimivo! Zelo zanimiva obogatitev pa so tudi atmosferični dodatki, katere ustvarjajo ali nekakšni strings aranžmaji ali pa mogoče sinthy, vsekakor pa v parih komadih naredijo stvar zelo, zelo zanimivo in prinesejo dobrodošlo osvežitev v žanru in to brez priokusa, da so Entombed A. D. prestopili na stran norveških bendov, ki se tudi v death metalu ne morejo rešiti digitalne atmosferike (Myrkskog ali pa Zyklon, npr.).

Plošča nudi mogoče zaradi tihe kitare ne tako močne komade, kot pa so le-ti vseeno zanimivi in dobro napisani. Strukture gredo prijetno v uho, besedila se razume tudi brez branja (ja, Petrov še vedno zna izreči besede), riffi so ravno dovolj švedski, da so death metal in punk obenem, ritmi pa se gibljejo v vseh živih krogih, tako da imate zvrhan kup hitrih, kot počasnejših, ampak vsekakor groovy komadov. Izstopajoči užitki: The Underminer in definitivno Second To None.

Če je tole nov začetek, potem ni slab.

Definitivno je treba preveriti, kako ta bend in material zdaj deluje v živo, kar bomo lahko izkusili na lastni koži 6. oktobra, ko se bodo Entombed A. D. ustavili na Metelkovi z Grave.

twitter facebook