recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

2. 7. 2013  Parkway Drive - Atlas  (Epitaph, 2012)
Parkway Drive je kljub občasnemu eksperimentiranju uspelo narediti še en soliden izdelek, ki bo predvsem pisan na kožo oboževalcem.

Parkway Drive (v nadaljevanju PWD) je dandanes ena najbolj prepoznavnih metalcore zasedb, kljub temu da ni prišla na sceno s prvim valom, temveč nekaj let kasneje. A PWD je uspelo pridobiti pozornost že s prvim izdelkom Killing With a Smile, vendar z albumom Horizons so se za skupino odprla mnoga vrata. V tem času je skupina opravila mnogo turnej, velikokrat so igrali kot glavna skupina. Njihov uspeh je bil zajet z DVD-jem Home Is for the Heartless, ki je bil posnet v sklopu promocije za album Deep Blue, ki pa napram predhodnikoma ni bil tako dobro sprejet.

PWD so dve leti po Deep Blue napovedali album Atlas, za katerega so trdili, da so ohranili svoj stil, a vendar so poskusili tudi nekaj drugega. Gre za tvegano potezo, ki se odraža v ideji eksperimentiranja.

Atlas se sprva ne pokaže, kot da je skupina drastično odstopila od svojega prepoznavnega stila. Še vedno so tu močni metalcorovski prijemi z občasnimi melodičnimi dodatki, s katerimi ne pretiravajo. PWD so ostali tisti pristni grobi metalcore, ki se ne poslužuje olepšanih refrenov s spevnimi vokali. Vokal je še vedno grob, ki občasno z določenimi kriki spominja na Randyja Blythea (Lamb of God).

Začetek Atlas pravzaprav pretirano ne obeta. Skupina se zgolj izkaže s povprečnima skladbama Old Ghosts/New Regrets in Dream Run. Zanimivo postane šele pri skladbi Wild Eyes, pri kateri je s sing along predelom jasno, da so PWD osvojili velike množice in so začeli delati skladbe za večje dvorane oz. festivalska prizorišča. Sledi skladba Dark Days, ki po svoje še najbolj izstopa s svojo nalezljivostjo. No, saj je velja za največji hit na albumu.

Za tem so PWD naredili tvegan korak, pri čemer se je treba ozreti na skladbi The River in naslovno skladbo, Atlas. Pri prvi, The River, so prisotni tudi ženski vokali, ki celotno godbo PWD omehčajo in podajo bolj melanholični pridih. Na naslovni skladbi pa so prisotna razna godala in klavir, kar je le še en poskus zmanjševanja agresivnosti. A da vse skupaj ne deluje preveč umirjeno, PWD ponudijo še kakšno bolj udarno skladbo; tu recimo izstopa Swing z močnim breakdownom.

Glavna težava albuma je, da se najde kakšna skladba, ki je odveč, pa tudi nekatere skladbe so občutno bolj dodelane. Atlas se sicer zaključi obetavno s skladbo Blue And The Grey, v kateri se pojavi še predel s trobento, a nekako bistva skladbe ne spremeni.

PWD je kljub občasnemu eksperimentiranju uspelo narediti še en soliden izdelek, ki bo predvsem pisan na kožo oboževalcem.

Avtor:
twitter facebook