recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

17. 10. 2013  Ashes of Ares - Ashes of Ares  (Nuclear Blast, 2013)
Obet je sigurno dober, realnost pa je malo drugačna.

Toliko mešanih občutkov kot pri poslušanju tega albuma pa že dolgo ne. No, ne bom prehiteval, začnimo s kratko predstavitvijo. Morda je Ashes of Ares nov bend, vendar pa so člani že kar prekaljeni glasbeniki. Sestavljajo ga Matt Barlow, ki je najbolj poznan po svojem delu pri Iced Earth, še en član omenjenih  -Freddie Vidales, ki skrbi za bas in kitare, ter bobnar Van Williams, nekdaj član Nevermore. In kaj dobimo ko se tako proslavljeni gospodje spravijo posneti album? Hibrid Iced Earth in Nevermore.

Pa je to dobra stvar? Obet je sigurno dober, realnost pa je malo drugačna. Največji problem tiči ravno v iskanju identitete. Barlow sicer postreže z zelo raznolikimi vokali in dobro interpretacijo, ampak kaj ko podlaga preprosto postane dolgočasna in poslušalca po uvodnih komadih ne drži več 100% prikovanega na zvočnike. Predstavljajte si Nevermore bobne s kombinacijo down tunanih kitar ter hibrid rifov Iced Earth in Nevermore. Izpade kot bi nekdo rekel: Stari, dj ti uglas kitaro na D, da bo ful đ đ đ, to bo zihr dobr! No ni, vse skupaj je ena velika kriza identitete. V enakih delih zadeva spominja tako na en in drugi predhodni bend, samo bolj dolgočasno. Mukoma sem ploščo poslušal v celoti, še težje pa, da bi se ji 100% posvetil. Preprosto me je začela dolgočasiti. Če se komad začne hitro, se potem ustavi, če se začne počasi, kasneje pospeši, oziroma ostane pri enakem tempu. Zelo predvidljivo je vse. Povrh vsega so tudi solaže po večini dolgočasne in popolnoma nepomembne. Kakšna v Loomisovem stilu bi zelo popestrila vsaj en štiklc, če ne cele plošče. No, če se vrnem na Barlowo petje, tudi tukaj se da potegniti vzporednice z Daneom. Kar pa verjetno ni namerno, le moja ušesa tako slišijo. Lahko, da sem gluh.

Ne razumite me napak, izdelek ni sranje, samo veliko več sem pričakoval od tako renomiranih glasbenikov. Malo več navdiha. Nekaj kar so zaradi takšnih in drugačnih razlogov v prejšnih bendih zadrževali v sebi. Mogoče pa so bili sposobni le tega? Bomo videli v prihodnje.

twitter facebook