recenzije

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

banner
banner

recenzija

25. 4. 2013  Euphoric Defilement - Ascending To The Worms  (Unique Leader, 2013)
Ubijalsko, a brez domišljije.

Mnogo let nazaj – recimo, da vsaj 15 – je ameriški death metal underground bil še vedno zelo močan. Kljub temu, da so sceni vladali razni Slipknot, Pantera, Slayer, Marylin Manson in slični, po drugi strani pa so svoje grde vplive širili In Flames, Soilwork in še kdo, hardcorovci pa so iskali novosti v vseh ekstremnejših žanrih (recimo The Year Of Our Lord v black metalu, bostonski HC-bendi v Iron Maiden in Dismember, vse več pa jih je videlo rešitev v slaming in breakdown partih kultnih death metalcev a la Suffocation), je recimo Kalifornija v pričakovanju velikega potresa (saj veste, tistega, katerega se bojijo v vseh filmih) prestajala potresne sunke v svoji lokalni death metal sceni.

Suffocation so konec 1998. ali 1999. šli (vsaj takrat so verjeli) po gobe, Cannibal Corpse niso bili kaj bolj izvirni kot par let pred tem, Morbid Angel so eksperimentirali, hitrostne rekorde so rušili Nile in Hate Eternal. Vse skupaj pa so združevali predvsem bendi a la Deeds Of Flesh, Disgorge, Severed Savior, Coffin Texts ipd. To je bil čas, ko so iz druge strani ZDA prihajali sunki moči iz strani Broken Hope in Dying Fetus, ko se je razpasel porno gore z Lividity ali resnično underground kult s kakšnimi Regurgitation ipd.

Vse to je in hkrati obstajalo in hkrati izginjalo ob lepih fantkih v deathcoru.

A zadnja leta – govorim o obdobju med letoma 2009 in 2013 – se vse te meje brišejo. Prihajajo stari zvoki, ki komot stojijo ob bok novim zvokom, novi zvoki se preoblikujejo v stare. Hudiča, celo pevec od Bring Me The Horizon nosi majico od Death v najnovejšem spotu, kar je vsaj en plus (mogoče bodo deca iz oblikovne zdaj poleg Suicide Silence spoznala tudi Obituary – one can only hope, hehe). A tistih klasičnih kalifornijskih brutalnežev ob vseh preobrazbah raznih Cattle Decapitation ali pa novostih tipa Arkaik, Rings Of Saturn, Braindrill itd., praktično ni.

Zato toliko bolj cenim ploščo Ascending To The Worms kalifornijskih Euphoric Defilement. Priznam – vrednost plošče se najprej kaže v tem ponovno začutenem, svežem, a hkrati že postanem vetru ameriškega brutalnega death metala, ki je konec devetdesetih tako žgal. Že od prvega riffa komada To Postulate Unconditional Perversions je jasno, kakšen vpliv so za seboj pustili recimo Disgorge s plato Consume The Forsaken, medtem ko je vokalist očitne lekcije pobiral pri odlični, klasični plati od Brodequinn, naslovljeni Instruments Of Torture. A evforija hitro mine, ker hitrostrelni boben, kruleč vokal in nečloveško strukturirani kitarski in basovski toni kmalu postanejo neraspoznaven tornado vsega živega.

TOO MUCH INFORMATION!

Na srečo brez breakdownov. A vseeno – do kakšnega petega ali šestega komada imate filing, da poslušate variacijo na isto temo. Vokal kaj kmalu postane tako monoton, da ne veš, ali gre morda za še nek efekt na bas pedalu, blast beat je neprestan in je zanimiv kot fuk scena v porniču, kjer 25 minut tip nabija svoj kembelj v njene božanske odprtine brez, da bi se spremenilo karkoli drugega, razen tega, da je zvok cmokanja teles ob udarjanju druga v drugo, glasnejši in bolj … cmokast. Kitare so medtem odigrale toliko riffov in likov, da se plata Darkness Descends od Dark Angel zdi kot en sam, dolgi dronerski opus. In seveda, mrtvih, katastrof in demonov v tekstih več sploh ne preštevamo.

Ker nas pač ne zadane več.

So pa tu svetle točke – recimo, basovski instrumental A Peaceful Descent, bolj razgiban, dinamičen in s krvoločnim riffom voden komad Consume To Defile, pred obema komadoma pa monotonost na trenutke razbija komad Abolishing the Divine Structure. Pa zaključek komada Virulent Affliction, ki je hkrati zaključek plate in v morbidnosti precej spominja na kakšne newyorške zvarke, tudi šteje (ne zgolj zaradi dejstva, da gre za zaključek, ampak zveni res kul).

Plošči je vredno dati priložnost – a res gre bolj za trenutni zadetek, naboj evforije. Ki pa žal ob otopelem in zdolgočasenem poslušalcu prehitro zbledi.

twitter facebook