recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

13. 1. 2013  Terminate - Ascending To Red Heavens  (Selfmadegod Records, 2013)
Pa vem, da sem to nekje slišal ... Ne vem kje in kdaj ... A me to ne moti. Odlična death metal plata!

U, jebate. Od prvega riffa dalje je tole čista morbida Sunlight Studios. Bossov kultni distoržn zvok in boben, ki je sprva čisti Fred Etsby, potem pa še malce hitrejši, potem pa pade vokal, za katerega lahko samo rečem ''Kdo je spustil Matta Karkyja na tole plato?''

In potem spet pogledam na ploščo. Piše Terminate, torej to ni Dismember, toliko bralnih sposobnosti le imam. Pogledam naslovnico – ni Dan Seagrave, ampak Raul Gonzalez, ki je sodeloval z Master in Morbus Chron. Naslov plate je Ascending To Red Heavens in vidim, da bo stvar šele izšla – februarja 2013!

Kakšen časovni stroj je to?

No, umirimo duhove in se posvetimo prvencu tega ameriškega (!!!) kvarteta, ki v svojih vrstah druži nekdanje člane bendov Septic Burial, Hierarchy in Deadnight in je do zdaj izdal le dva demota. Ok, očitno je, da bend popolnoma tripa na pozna osemdeseta leta švedske death metal scene, ampak to me niti najmanj ne moti. Mogoče so bobnarsko malce bolj tehnični in prepričljivi ter drzni, a ostalo je total Sweden worship. In to je OK.

Časovni stroj nas je popeljal tja in spet nazaj, a vseeno občutka nostalgije ni. V bistvu je bolj podoben svežem vetru, ki te vsake toliko časa popelje v čase mladosti, a še vedno da vedeti, da si v letu 2013. Zvokovno je tole prava umazanija in vse se zelo hitro zalima na dušo, jo prepoji kot strupena bit smrtonosne pajčevine, ki skozi iluzijo sladkih, mamljivih dotikov skriva smrtonosne pajke. Čudno.

Če ne zabluzim preveč, lahko povem, da Terminate ne ponujajo nič novega, a vseeno imajo svoje bistvo in moč. Solažno gledano niso toliko Dismember, so bolj Sodom, a vseeno se izogibajo thrash pridihu. Dejansko se učinkovito izogibajo klišejem in predvidljivim vzorcem, pa čeprav se zdi, da so jih hkrati polni. Na trenutke Dismember, na trenutke Master, kar vseeno daje vedeti, da gre za ameriški bend.

Tole smo na nek način slišali, a vseeno nam paše, torej to očitno potrebujemo. Nenavadno, a ko si zarolate plato, vam bo vse jasno. Šus v glavo! Zakon!

twitter facebook