recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

28. 9. 2015  Kronos - Arisen New Era  (Unique Leader Records, 2015)
Namreč, prav songwriting izvabi najbolje iz vseh članov, saj je vsaka pesem narejena zelo dobro in kljub hitrostim, kruljačini in hitrim kitarskim vragolijam izpade popolnoma nevsiljivo in ušesu zelo prijetno

Francoske Kronos sem spoznal slabih 12 let nazaj z albumom Colossal Titan Strife, kar je predstavljalo moje prvo srečanje s francoskim death metalom takega kalibra nasploh. Kot vemo, se je Francija na svetovnem  zemljevidu gotovo bolj uveljavila z Gojiro ali odličnimi black metal bendi tipa Deathspell Omega, Peste Noire ipd., a ob bendih, kot so Gorod, Kronos ter seveda Benighted, je tudi jasno, da Francozi sledijo svetovnim death metal trendom in imajo marsikaj za dodati.

Kronos je eden tistih bendov, ki natančnost igranja in preseganje meja fizičnih zmogljivosti, krepi z odličnim songwritingom in uporabljanjem izredno melodičnih delov, ki se – ob prej omenjenem dejstvu, da znajo napisati pesem kot tako – seveda zdi kot nekaj čisto naravnega. Vsekakor so daleč od modernega death cora, pa tudi daleč od klasičnega ameriškega death metala in grinda. Mogoče nekako bližji Necrophagist kot pa Odius Mortem z dotikom Obscure in seveda Death, z vokalom, ki spominja na Beneath The Massacre oziroma ploščo Malice zasedbe Through The Eyes Of The Dead.

Kronos ostajajo zvesti konceptu evropske zgodovine, mitoloških bitk, uničevalnih sil ipd., o čemer so že peli na albumih Colossal Titan Strife ali pa The Hellenic Terror. Pri tem se vneto izogibajo orkestralijam, s čimer se lepo oddaljijo od Fleshgod Apocalypse, kar pomeni, da morajo celoten svet ustvariti s pomočjo osnovnih inštrumentov – basa, kitar in bobnov.

Kar jim popolnoma uspe.

Namreč, prav songwriting izvabi najbolje iz vseh članov, saj je vsaka pesem narejena zelo dobro in kljub hitrostim, kruljačini in hitrim kitarskim vragolijam izpade popolnoma nevsiljivo in ušesu zelo prijetno. Boben je hiter, zanimiv in kljub moči ostaja v ozadju, bas ga lepo dopolnjuje (kdor je miksal tole, res obvlada svoj posel, se mi zdi) in je ravno prav prisoten, a kitari sta tisti, ki vodita celoten ples. Od riffov do solaž – vse je odigrano natančno in vedno v pravi meri, tako da tole  gotovo ni wanking fest. In tudi na prvi posluh enodimenzionalen vokal sede tukaj kot ata na mamo.

V vseh pogledih je tole perfektna plošča, če vam je tak stil death metala všeč.

twitter facebook