recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

31. 1. 2015  Napalm Death - Apex Predator – Easy Meat  (Century Media, 2015)
Biti plen še nikoli ni bilo tako prijetno … Vsaka čast, Napalm Death.

Gotovo je, da je najnovejši album resnično prežeči plenilec – preži na vaše čute, na vaše občutke, na koncu koncev se v vseh pogledih tako poigrava z vašim dojemanjem realnosti, da ste na koncu koncev res lahek plen oz. ''easy meat''. A gotovo ni ''easy listening'' – je pa ''grateful experience''.

Če ne bluzim pretirano – očetov grindcora, ki po svetu harajo že od zgodnjih osemdesetih, ni treba predstavljati. Očitno je, da so ''bolj stari – bolj nori'' in da kljub resnično udarnem, polnem nepričakovanih odklonov (včasih je to žal botrovalo temu, da sem album res prenehal poslušati v trenutku, ko sem imel že vsega dovolj) albumu Utilitarian, Napalm Death še vedno znajo vlak spraviti v ustaljene tirnice grindcora, ki ga tako dobro pičijo že vrsto let, hkrati pa še vedno eksperimentirati z vsem živim, tako da je vožnja včasih vrtoglava, a mnogo bolj prijetna.

Tematike, ki jih obravnavajo, seveda niso prijetne. Vsakdan, v katerem ''živimo'' (ja, narekovaji so tu z namenom!), ni prijazen. The world is your oyster – and it will make you nauseous. Niti najmanj nenavadno ni, da je Mark Barney Greenway vokalno tako energičen. Res, ta možakar je zadnja leta res dodal nov mejnik v izrazu ''stekli pes'', a kaj, ko ne poje o lepih stvareh. No, nikoli ni pel o tem, a vseeno je zadnja leta njegovo grlo stokrat bolj na udaru, njegov vokalni izraz pa tisočkrat bolj udaren. In zveni res dobro. Pa še drzne si – peti. Poslušajte otvoritveni komad in kak kasnejši single … jep, tip je velikokrat užival v Swansih, Killing Joke ipd.

Glasbeno je Apex Predator – Easy Meat v koraku s časom. Kar se vam je zdelo, da je zadnja leta v domeni kakšnih Pig Destroyer ipd., je še vedno trademark Napalmov. Hitri ritmi, počasni ritmi. Udarni riffi, psihotični riffi. Grmeči bas, uničujoči bas. Kaos in red hkrati. Očitno je, da Danny Herrera na bobnu sledi mladim pobornikom blast beata, a hkrati še vedno tolče nepričakovano, kot je to počel recimo na Diatribes. Tu pa tam mu seveda pobegne kak udarec, ki nam da vedeti, da so Anti-Cimex še vedno del njegove dnevne rutine  - i to je OK, to je pohvalno, bi rekli kultni zagrebški Patareni.

Bas ne grmi več kot na Utopia Banished – jebat ga, tudi Shane Embury gre v korak s časom. A vidi se, da je tole bomba, polna žiletk in žebljev. Bas povzroča bolečine – the grindcore way.

Za konec sem pustil riff. Saj veste, da Mitch Harris izhaja iz Righteous Pigs in da je leta in leta sodeloval z danes pokojnim Jessejem Pintadom iz Terrorizer? No, to se na Apex Predator – Easy Meat pozna že od drugega komada dalje. Dat riff, bi rekli. Uf! Pa linije sploh. Včasih se tipu čisto sname in ti je jasno, da njegovo trzalico žene noise experimentiranje, jasno pa mu je tudi, da nadaljuje zapuščino albuma Fear Emptiness Despair.

Biti plen še nikoli ni bilo tako prijetno … Vsaka čast, Napalm Death.

twitter facebook