recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

recenzija

24. 3. 2013  Pure Love - Anthems  (Vertigo Records, 2013)
Album je v mojih očeh samo klic središča pozornosti, kajti tukaj sta Carter in Carrol ga, kar precej ustrelila v temo, kajti album po celotnem poslušanju izpade kot nekakšna izredno slaba kopija mešanja Bon Jovi ter Kings of Leon albumov.

Kot vam je znano, sta se pred nekaj leti razšla karizmatični Frank Carter ter hardcore punk skupina Gallows. Slednji so kaj kmalu našli zamenjavo v Wadu MacNeilu (ex-Alexisonfire, Black Lungs), Carter pa je že nekako nakazoval na novo skupino imenovano Pure Love, katero je propagiral še preden je skupina sama imela dokončano skladbo.

Kaj kmalu pa smo bili namesto skladbi priča še drugemu članu skupine – nobenemu drugemu kakor Jim Carrolu, katerega boste mnogi prepoznali iz hardcore skupin The Hope Conspiracy ter The Suicide File, in tako je v bistvu mnogim od nas pričakovanje zraslo, kajti oba posameznika sta v preteklosti naredila izredno močan vtis na nas (sploh pa Frank Carter) in tako smo lahko pričakovali samo še glasbene vrhunce.

Preden pa boste vsi navdušeno začeli brskati po internetnih straneh in iskati glasbo skupine Pure Love naj vas opozorim, da tukaj pravzaprav ne bo šlo za kakršen koli hardcore album, v bistvu bo se vse skupaj bolj ali manj vrtelo v rock ter alternativnih vodah.

Uvod v album imenovan She (Makes the Devil Run Through Me) je za prvo poslušanje precej v redu, poslušalec se dodobra zave v čem bo trik. Je melodično, prijazno za vse generacije in pa daleč od vsega, kar sta prej omenjena posameznika delala v preteklosti.

Precej monotono in težko za zapomniti (ker gre le za vsakdanjo skladbo).

Četudi v dobri volji pričakuješ nekakšno razsvetljenje v smeri ki bo poboljšalo prvoten enoličen okus skladbe  She (Makes the Devil Run Through Me) oz. se poskušaš na nekakšen način prepričati, da je v bistvu celoten rock cikel na albumu Anthems v redu, te seveda mine že pri skladbi Bury My Bones, kajti problem vsega tega je dejstvo, da smo oba posameznika vajeni v prej omenjenih skupinah in ne v Pure Love.

Zakaj je to pomembno?

Npr. pri Bury My Bones je zadeva precej podobna pop rock skupinam, katere opazimo na glasbenih kanalih in ne samo, da ni kaj prida tudi besedila bodo marsikoga zmotila.

Carter pri Bury My Bones na dolgo in široko oznanja, da je končal z negativnim razmišljanjem in vsem črnim, kar ga je praktično naredilo slavnega.

Glasbeno pa se seveda vse tudi ponavlja, ultra melodične kitare, ki ne najdejo konca ter izredna solzavost brez meja.

Podobna zgodba pa se odvija tudi v nadaljevanju albuma, nič presenetljivega in nič kaj preveč obetavnega.

Za dobro vzdušje ne poskrbi niti tisto ''sluzasto'' igranje klavirja, ki ga zaigra Carrol pri skladbi Anthem.

Album je v mojih očeh samo klic središča pozornosti, kajti tukaj sta Carter in Carrol ga, kar precej ustrelila v temo, kajti album po celotnem poslušanju izpade kot nekakšna izredno slaba kopija mešanja Bon Jovi ter Kings of Leon albumov.

Avtor:
twitter facebook