recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

2. 6. 2012  Dyscarnate - And So It Came To Pass  (Siege Of Amida, 2012)
Drugi Dyscarnate studijski izdelek predstavlja nujno potrebno streznitev, ki kaže, da tudi v letu 2012 lahko napišete plato, ki vsebuje elemente, ki so najboljši v vseh omenjenih svetovih in ki delujejo učinkovito tako danes, kot bodo jutri in kot bi brez težav – tudi mnoga desetletja nazaj.

Nekaj let nazaj je Gala Hala v Ljubljani doživela zvočni napad benda Misery Index, kateremu pa so med drugim delali družbo kultni Grave in mnogim do takrat neznani, mladi Angleži Dyscarnate. Koncert je bil ubijalski, prvi bend večera, Dyscarnate, pa je takrat pokazal, da ni zgolj eden tistih, ki ga nek turnejski paket pograbi samo zato, ker lahko s svojim plačevanjem na dnevni bazi turnejski agenciji pokrije stroške turneje (predvsem busa).

Trio se je prej imenoval Incarnate, nato pa se je preimenoval v ime, ki ga nosi še danes. In ne mešajte, prosim, z bendom Jamesa Murphyja, Disincarnate. Ko pa boste poslušali najnovejši album, And So It Came To Pass, pa se vam bo vsaj petkrat v minuti zgodilo, da boste bend mešali z Misery Index in Dying Fetus. To pa vam bo z razlogom, oproščeno.

Namreč, Dyscarnate predstavljajo britanski odgovor na Misery Index in Dying Fetus z dozo nečloveške brutalnosti, ki ni odgovor na prej omenjena benda, ampak na pomanjkanje le-te v novodobni angleški sceni, ki več časa porabi za breakdowne, downtuning in mosh, medtem ko pozablja prav na tisto komponento, ki je nekoč angleške ekstremne bende izstreljevala v vrh svetovne scene - sposobnost napisati res dobro pesem.

Dyscarnate so namreč tako kot MI in DF tehnično usposobljenost igranja inštrumentov in pri tem ustvarjanja najbolj nasilne možne glasbe izkoristili do konca. OK, z izjemo solaž – tu Dyscarnate Dying Fetus in podobnim ne sežejo niti do kolen, ampak nadoknadijo to pomanjkljivost z ostalimi atributi.

And So It Came To Pass od introta dalje (verjemite, da je ime The Weight of All Things res ustrezen naslov, ker je ''heavy as fuck'') - v bistvu vse do zadnje sekunde komada Kingdom Of The Blind - ne popušča. Bobnanje, enako jedrskem napadu, neverjetno mastna rifaža, duet zakon vokalov in še kaj brez težav samozavestno gredo iz sekunde v sekundo, vse skupaj pa je tako dobro strukturirano, da ob ekstremnih izpadih kateregakoli inštrumenta, sploh nimate občutka, da gre za death metal zasedbo nove ere.

Namreč, ko razni Hate Eternal ali Cephalic Carnage, uporabljajo brutalnost na stoto potenco in se pri tem nevarno približujejo nerazpoznavnem hrupu ali halucinogenem paranoidnem napadu, Dyscarnate jasno in glasno izrabljajo groove. Na tej plati je toliko groova, da bi John Gallagher (DF) in Mark Kloeppel (MI) že prišla do te točke, da bi angleški trio po mojem mnenju najraje tožila. In medtem, ko gre stvar v tako skrajnost, da je skorajda že lahko označimo za neizvirno, pa miks groova, žaganja, brutalnosti, šusa itd. sploh ne moti. Ob zvočni sliki, ki zna v ravno pravi meri poriniti naprej vsak inštrument posebej, boste uživali do obisti, faktor ''kopiranja'' ali pa ''neizvirnosti'' pa bo verjetno motil le najbolj picajzlaste.

Riffi bi seveda zveneli vodeno, če bi vse skupaj kvaril povprečen novodobni death metal vokal (bri-bri-bri ali pa čaav-čaav) - tako pa že od prvega krika/krula dalje ugotovimo, kje kitarist/vokalist Tom Whitty najde inspiracijo - v Deicide (kombinacija kruljenja in kričanja) ter Behemoth. Prosim? Behemoth? Tako je. Namreč, Tomov vokal zveni kot miks kruljenja in kričanja, ki ga je drzno, a učinkovito uporabljal Nergal predvsem na plati Demigod – a tu ne mislim zgolj na tehniko podajanja besedil, ampak predvsem na zvočno barvo (prva vrstica besedila komada In The Face Of Armageddon spominja na recimo Towards Babylon, še nekajkrat kasneje pa se vprašamo, če Tom res ni nek daljni Nergalov sorodnik).

Tematsko so seveda precej daleč od obeh, čeprav so biblijski motivi več ali manj precej prisotni, a vseeno je sporočilnost (ali pa ideje) posameznih besedil bolj jasna kot pri Behemoth, vendar ne tako intertekstualna, kot pri recimo Napalm Death, Carcass srednje ere ali pa Dying Fetus novejše ere.

Plošča bi seveda bila ovita v same superlative, če se v neki točki ne bi vrnili na dejstvo, da je groove tisti ključni faktor, ki nosi vse v višave, a kaj kmalu si zaželimo, da bi kak del bil odigran drugače, da bi bila dodana kakšna solažica za popestritev ali pa da določeni deli ne bi bili tako predvidljivi, kot so.

A medtem, ko v death metal sceni danes večje težave od omenjenih predstavljajo neskončne debate, ali je deathcore enako death metal (oz. kateri je boljši), ali je brutalnost nad tehničnostjo, ali je hitrost vse ipd., je Dyscarnate izdelek nujno potrebna streznitev, ki kaže, da tudi v letu 2012 lahko napišete plato, ki vsebuje elemente, ki so najboljši v vseh omenjenih svetovih in ki delujejo učinkovito tako danes, kot bodo jutri in kot bi brez težav – tudi mnoga desetletja nazaj.

twitter facebook