recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

recenzija

10. 8. 2016  Tombs - All Empires Fall  (Relapse, 2016)
Izreden EP newyorških mojstrov premikanja meja ekstremnega metala.

Newyorški Tombs so nam pod okriljem založbe Relapse svoje videnje black metala ponudili v obliki dveh precej različnih albumov, Path Of Totality iz leta 2011 ter Savage Gold iz leta 2014. Medtem ko je prvi deloval precej surovo in brutalno, vendar zvočno dosti bolj razgibano, je drugi skorajda v celoti poklon skandinavskemu, klasičnemu black metal zvoku, čeprav zveni precej bolj čisto in jasno kot večina klasik omenjenega severnjaškega žanra.

Njun naslednik, letos izdani EP All Empires Fall, zopet ponudi precej bolj razgibano zvočno sliko Newyorčanov, ki so post-metal, post-punk in še kakšne vplive tokrat uspešno vmešali v udri-in-razbi black metal.

EP ponudi 5 komadov. Po precej atmosferično umirjenem intru skladbe The World Is Made Of Fire, ki vseeno tudi malce izbruhne, izdaja hitro nadaljuje v klasično black metalsko zvenečo kompozicijo, seveda prepleteno s hitrostmi in hrupom skandinavske šole. Omenjenemu black komadu Obsidian sledi post-metal poslastica Last Days Of Sunlight, ki v maniri kakšnih Neurosis ali Prong s pridihom Akercocke in Killing Joke zapelje v čisto drugo smer. Do močnega izraza tu pride „clean“ vokal klaviaturista Fadea Kainerja, ob njem pa tudi ritualistični spev, ki ga poudarjata hipnotično repetitivni boben in bas ob spremljavi minimalističnih kitar. Prehod v komad Deceiver je neopazen, nato pa dobimo v posluh precej Celtic Frost-ovsko obarvano glavnino skladbe, ki jo vodijo kitare in kričanje glavnega vokalista Mikea Hilla, kar nas brez odvečnega pompa pripelje do vrhunca EP-ja, komada V, ki je tako zvočno kot tematsko mojstrsko uvrščen na svoje mesto.

Kratko in sladko.

twitter facebook