recenzije

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

banner
banner

recenzija

16. 6. 2019  Bad Religion - Age Of Unreason  (Epitaph Records, 2019)
Age Of Unreason je aktualen, zelo poslušljiv, precej udaren in hkrati tipičen Bad Religion album.

Bad Religion iz Kalifornije, ZDA, obstajajo že skoraj 40 let. V tem času so si med albumi vzeli povprečno po dve leti pavze, med zadnjima albumoma True North in maja letos izdanim Age Of Unreason pa je zevala kar šestletna vrzel, ki so jo posamezni člani zapolnili s solo projekti, drugimi bendi ali nasploh drugimi življenjskimi izzivi. A teh šest let mi toliko očitnih v glasbenem izrazu z nove plošče, bolj v temah, ki jih bend tokrat obdeluje. Sedemnajsti album punkrockovske zasedbe se tako bolj ali manj obrača predvsem v smer ZDA in predsednika Donalda Trumpa. A gremo po vrsti.

V glasbenem smislu je album Age Of Unreason smiselno nadaljevanje precej hitrega, direktnega in furioznega albuma True North, ki ga je bend sam označil kot album Suffer za 21. stoletje. Kot veste, je Suffer njihov najbolj znan album, ki je izšel na višku 80. let prejšnjega stoletja in ki predstavlja ogledalo takratne Reaganove ZDA. No, če je True North Suffer 21. stoletja, potem je Age Of Unreason konglomerat albumov, ki so jih Bad Religion izdali v devetdesetih, predvsem albumov Recipe For Hate, Stranger Than Fiction in The Gray Race. Štirinajst pesmi v 33 minutah odstopi od kompleksnosti, ki je krasila albume v obdobju med letoma 2003 in 2013. Nove pesmi se osredotočajo na enostavnost, direktnost in klasično badreligionovsko melodičnost. Večina pesmi je precej hitrih, prednjačijo predvsem otvoritvena Chaos From Within in skladba Old Regime, seveda pa je čar benda prav v tem, da zna na prava mesta postaviti počasnejše pesmi, na novem albumu so to skladbe Lose Your Head, Candidate in predvsem Downfall. Slednji pesmi zelo izstopata – Candidate spominja na moderni ameriški folk, kakršnega s svojim solo projektom izvaja vokalist Greg GraffinDownfall pa je približek ameriškemu college rocku. Čeprav omenjene počasnejše pesmi malce ublažijo udarce, s katerimi kvintet udriha po ameriški družbi 21. stoletja, so še vedno nujno potrebne, saj ustvarijo dinamiko, ki naredi album vse prej kot enoličen. K temu pa pripomoreta tudi pesmi Big Black Dog ter Do The Paranoid Style.

Če se v večini primerov zdi, da je novi bobnar zasedbe Jamie Miller bližje klasičnemu Bad Religion bobnarju Bobbyju Schayerju kot noremu Brooksu Wackermanu, je ravno Do The Paranoid Style tisti komad, v katerem novi tolkalec pokaže, kako je mogoče popestriti punk rock komad. Po drugi strani pa je Big Black Dog tisti komad, s katerim se zdi, da je ves bend zavil v neko drugo smer in eksperimentira po mili volji. Seveda se potem vrnejo v ustaljene tirnice s komadoma My Sanity, ki je klasični Bad Religion sentiš, ter End Of History, s katerim pridejo najbližje tistemu, kar so ustvarjali v devetdesetih.

Zdaj pa, ko smo na zadevo že pogledali z vidika glasbe, je prav, da se obrnemo k še eni močni plati benda, torej vsebini njihovih besedil. Bad Religion oziroma vokalist Greg Graffin in kitarist Brett Gurewitz pišeta tiste vrste besedila, ki jih je res treba brati s slovarjem, dobro poznati znanstvene, politične in kulturne trende pa še kak simbol povrh. Pač, zahtevna so, čeprav gredo - ritmično zelo učinkovito in melodično zelo prijetno - zlahka v ušesa. Kompleksnost besedil seveda omogoča to, da jih lahko aplicirate na vse žive situacije, države, čase, režime, osebe in podobno, a na albumu Age Of Unreason je kljub vsej kompleksnosti jasno, da so tokrat usmerjena prav v ZDA.

Besedila se namreč, kot kažejo posamezne spletne analize res natančnih recenzentov, osredotočajo na Trumpa in njegovo politiko oziroma posledice takšne politike. Sam ameriški predsednik seveda ni imenovan neposredno, a jasne konotacije se skrivajo predvsem v določenih besednih zvezah, frazah in referencah. Rezultat je začuda dvojen – po eni strani so Bad Religion kot stalni opazovalci sedanjosti več kot na tekočem z dogajanjem, po drugi strani pa se jim tokrat očita, da so se obesili na isto foro kot drugi bendi, ki Trumpa in njegovo delovanje izrabijo za površne, enostranske analize kompleksne geopolitične situacije. Kakorkoli že vzamemo, dejstvo je, da je Age Of Unreason aktualen, zelo poslušljiv, precej udaren in hkrati tipičen Bad Religion album.

twitter facebook