recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

29. 10. 2013  Motorhead - Aftershock  (UDR GmbH, 2013)
Klasika, dopolnjena z bluesom, romantiko in rock'n'roll klavirjem.

Da Motörheade vsi nekako obožujemo, je jasno. Vendar pa me poslušanje njihovih plošč vedno postavi v skoraj neprijeten in neudoben položaj. Bend, ki je fantastičen v živo, ki ti dvigne vse kocine in povzroči kurjo polt, ki v tebi prebudi neko živalsko slo in »boli me kurac« filig, zame na domačem stolpu nekako ne deluje pretirano poslušljiv.

Moti me, da poslušanje njihovih albumov pač ne nudi tiste dimenzije, ki jo dobimo na njihovih koncertih. Je le zvočni posnetek, ki mi deluje kot soundtrack filma, ki ga ne vidim. In vedno vem, da ta film obstaja in je totalno fantastičen, zato ga ne morem odmisliti. In tudi zato doma ne poslušam Motörhead plat. Ker to ni to.

Zato sem se s skepso lotila tudi najnovejšega izdelka legend. Z njim so Motörhead dobili albumsko polnoletnost tudi po ameriških standardih. Cheers! Čeprav naj bi izdelek izšel že nekje v sredini letošnjega leta, se je izid zavlekel v konec oktobra. Vsi vemo, da je imela bolezen neke težave z Lemmyjem, ampak ji ni ratalo. Par odpovedi koncertov je sicer bilo, ampak Aftershocka ni bilo mogoče zaustaviti.

No, pa da se vrnem na moj najnovejši poskus poslušanja Motörheadov doma. Zgodilo se je nekaj, česa res nisem pričakovala. Že po prvem poslušanju sem dojela, da bo to postala ena tistih plat, ki prednjačijo v svojih odhodih iz ovitka v stolp.

Album je odličen. Pet zvezdic. Češnjica.

Zdi se mi ravno prav razgiban in raznolik. Sicer ga veže tipična motörheadovska rdeča nit, ampak znotraj tega okvirja se dogaja prava glasbena eksplozija. Pričakovani zvok, ki se meša s še bolj pure rock'n'roll ritmi, deluje odlično in preprečuje statično poslušanje. Kljub temu, da je zvok albuma primerno umazan, pa se kitarca oglaša čisto, jasno in učinkovito. Skupina se je sicer že vsa leta svoje kariere spogledovala z bluesom in bluesovsko kitaro v službi rocka, tokrat pa je ta njihov bluesovski vpliv najbolj prišel na plano. V Lemmyjevem glasu, ki že dolgo ni bil tako raznolik in raznobarven, je čutiti prav tisto otožnost, ki preveva blues. Vokalna pestrost preseneti tudi po dobrih dvajsetih minutah, ko nam album ponudi pravo romantiko. Sicer je album zgrajen nekako na nasprotjih, ki od tipičnega proti presenetljivemu in tako ciklično naprej. Tempo ne popušča čez celoten izdelek. Štririnajst komadov odlično teče in preden se zavemo, nas že naplavijo na konec.

S tem albumom je čisto jasno: Motörheadi še niso povedali vsega, kar imajo za povedati. Kar pa so s tem albumom povedali, je več kot prepričljivo.

twitter facebook