recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

19. 2. 2012  The Saddest Landscape - After the Lights  (Topshelf Records, 2012)
Seveda so v krogih enakih zvrsti se vrteli in se še vedno Pianos Become the Teeth, La Dispute, Touche Amore, … ampak ne glede na to, da je vsaka skupina po svoje naredila dober (ali pa ne) album je pri The Saddest Landscape vedno nov izdelek osebno zasenčil izdaje ostalih skupin.

Čeprav ogromno skupin skuša preigravati kričeče podveje HC-ja, jim le redko uspe narediti tako poslušljivost, kakor jo naredijo The Saddest Landscape. Melodične in ambientalne kitare, ki smo jih slišali pri Mogwai, bobni, ki so bili nazadnje slišani pri Touche Amore, kričeč vokal, ki nam je pri The Kodan Armada delal glavobole in pa izdaje, ki so vedno šle v ušesa. Seveda so se v krogih enakih zvrsti vrteli in se še vedno Pianos Become the Teeth, La Dispute, Touche Amore, … ampak ne glede na to, da je vsaka skupina po svoje naredila dober album(ali pa tudine),je pri The Saddest Landscape vedno nov izdelek osebno zasenčil izdaje ostalih skupin. Če so ostale skupine uporabljale recept in princip delanja skladb na enak način kot v preteklosti, se pri The Saddest Landscape vsaka izdaja razlikuje.

Če so pri izdajah kot je A Promise Was Made delali bolj na kričanju in tistemu enakemu tempu preigravanja skozi celoten plošček, nam je, recimo izdaja You Will Never Survive iz leta 2010 pokazala, da fantje lahko naredijo tudi nekaj več. Začeli so dodajati občasne ženske vokale, bobnanje, ki prehajaiz počasnih in bolj tihih udarcev na norijo zvrsti mathcore ter skupin Coalesce ter Botch, uvodne kitare pa so nas bolj začele spominjati na izdelke Mogwai, Mono ter ostalih post rock skupin. Ravno tako pa nas tudi občasni čisti vokali močno spominjajo na post hardcore zasedbo These Arms Are Snakes.

In tako se tudi nadaljuje album After the Lights, seveda z nadgradnjo. Tudi če je pri You Will Not Survive bila zadeva več kot le dobra, se pri After the Lights, fantje dokažejo še v boljši luči.

Recimo pri skladbi When Everything Seemed to Matter, misliš, da instrumentalno poslušaš Axe to Fall od Converge, in tako je tudi pri The Urge for Permanence. Potem imamo tukaj še This Heals Nothing, kjer sekitare nagibajo k mešanju thrash metala ter punka (ok, crossover). In to je samo delček tega, kar zajema After the Lights. Tudi minute se vedno razlikujejo, recimo če smo pri Touche Amore vajeni skladb od 2 do 3 minut, pri TSL trajajo vsaj od 3 do 8 celih minut.

Plošček je praktično definicija dobrega in solidnega albuma , tako da oboževalci skupin La Dispute, Funeral Diner, The Kodan Armada, … ne bodo razočarani, je pa izdelek priporočljiv tudi vse oboževalcem Converge, Coalesce, The Dillinger Escape Plan, …

Trud celotnega desetletja se je obrestoval in upamo ,da bodo fantje v naslednjem desetletju še bolj potrudili.

twitter facebook