recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

13. 7. 2011  Liturgy - Aesthetica  (Thrill Jockey, 2011)
Aesthethica je ravno toliko glasbena mojstrovina kot je manifest. Je dokument o nekem gibanju in o nekem krču misli-telesa v nekem povsem določenem času in prostoru. In navsezadnje in najpomembneje: je dokaz, da se je black metal vsaj začel zavedati potrebe po samopremisleku in – navsezadnje – po samo-emancipaciji.

Če hočeš, draga bralka, dragi bralec, zgolj prebrati recenzijo Liturgy albuma Aesthetica in te ne zanima kritika neke specifične kritiške in re-produkcijske black metalske rigoroznosti in aristokratskega licemerstva, te prosim, da preskočiš prvi del teka teksta ('Pridiga') in začneš z branjem pri 'Odvezi'. Hvala. 

 

Pridiga

Prav fascinantno je opazovati, kako black metal puritanski recenzisti in/ali novinarji bruhajo kozjo kri vsakič, ko se kakšnemu bendu zazdi zabavno združiti black metal še s čim drugim kot z dvajset let starim stilom (in tradicijo) riffanja in pobijanja kristjanov, fukanja devic in žrtvovanja kurb. Sploh če gre za združitev – Satan obvarji! – s 'hipijevskimi' načeli, zvoki, pristopi in/ali nekim osnovnim pogledom na to- in onostranstvo. "In kaj so ta 'hipijevska načela,'" se (oziroma: me) mogoče vprašate. Dobro vprašanje. Ponavadi vam bodo te mesije black metala odgovorili, da je hipijada vse, kar ne nosi črnine, usnja, kar ima kaj dobrega povedati tudi o soncu in ne le o luni, kar ... ah, poglejte kakšno sliko benda v obravnavi in videli boste. Takšen black metal je karseda neposreden in je nastrojen izrazito obrambno. Takšen black metal se nosi kot ščit. Je obrambni mehanizem. Je temna soba, v kateri posameznika nihče ne vidi, nihče ne sliši. In kot tak navsezadnje biva v domeni najstniških iskanj identitete v samo-odtujitvi od zunanjega sveta in njegovih norm (kar pa je – kot bom pokazal nekoliko pozneje – zmotno mišljenje).

Spoznanje, da black metal s precejšnjo močjo teži v nek astralni (nad-, pod- in/ali ob-) svet ni  novo, kaj šele senzacionalno. V tem je ta podžanr sorazmerno blizu vsemu, kar se ukvarja s prehajanji človeške zavesti v druge sfere – glasba pa je (kot vemo) sredstvo za komunikacijo z bogovi (oder pa bi se dalo razumeti kot prizorišče rituala (čeprav ima ta teorija, vsaj kakor jo vidim, luknje)). Ta komunikacija – njeno sredstvo – ni univerzalna, kot tudi ni univerzalen katerikoli drug izraz. Komunikacije, izrazi, se med sabo seveda razlikujejo glede na naravo, aspekt božanstva (transcendentalnosti), h kateremu posameznik stremi. Naj navedem povsem konkretni primer: black metalska rigoroznost in aristokratsko licemerstvo dosežeta svoj orgazem, ko v roke dobita izdelek, ki se eksplicitno ukvarja z lučjo in ne s temo, in katerega ideje svojih pomanjkljivosti ne skrivajo za okultnimi tematikami (in shemami), temveč so – precejšnji poetičnosti navkljub – povsem realne.

Takšni ljudje bodo zasmehovali in zaničevali postopke in smeri, umetniške pristope in izraze samo zaradi tega, ker si pač nikoli niso vzeli časa zanje in so v tem prav neverjetno blizu tistemu egoističnemu, buržoaznemu elitizmu. Prav tistemu elitizmu, katerega obtožujejo 'brezokusne' meščanske množice in njihove afinitete do klasične glasbe in 'vrhunskih' ter 'svetovno priznanih' izvajalcev le-te. Pri takšnem dojemanju in re-produkciji black metala gre skratka za prevzemanje že uveljavljenih dogem, prevzemanje tradicionalizma obče (pop)kulture in tradicionalizma starejših generacij; vse se skratka začne in konča z: 'tako je bilo zapisano in tako se bo zgodilo.' Po tej logiki je slabo marsikaj: biti karkoli drugega kot belec; biti ženska (in ob tem še toliko huje, biti karkoli drugega kot (najprej) fuk objekt in (nato) valilnica); biti gej; biti javno odkrit, priznati lastne napake. Saj sami veste, kaj se dogaja. Scena, oziroma mentaliteta, ki naj bi bila odprta in tolerantna se tako kmalu izkaže za popolno nasprotje svoje zunanje podobe. Je izrazito militaristična, represivna, netolerantna in ignorantska (oziroma: njeni tako imenovani glasniki bi jo kot takšno vsaj radi prodajali; tam zunaj pa bo vedno kak mladenič ali mladenka, ki bo tega mačka v pregovornem žaklju rade volje kupil, kupila). Vse to pa ne zaradi neke vsesplošne misantropije; večino teh ljudi je namreč zaradi neizkušenosti in nedoživetosti življenja izven štirih sten domačega ognjišča preveč strah življenja, da bi si upali privoščiti pristno, pravo misantropijo. Gre za strah pred zapustitvijo starih vrednot in navad, ki se na nas prenašajo prek starejših generacij, njihovih glasil in umetnosti. Vrednot in navad, katerim smo bili izpostavljeni v tako intimnih in tako subtilnih okoljih, da jih sprejemamo kot svoje. In še huje: da odločitve, ki jih sprejemamo na podlagi teh vrednot, dojemamo kot lastne. To so tako politična kot seksualna in religiozna prepričanja, pa tudi – seveda – estetska. Vsi vemo, da je odvisnost najlažje premagati z drugo odvisnostjo; in da je s praznim prostorom v naših bitih, ko iz njega zavržemo recimo koncept krščanskega boga (le-tega navajam kot primer, saj je znotraj black metala še najbolj pogosto pojavljajoč se balastni material duše) še najlažje živeti tako, da ga po hitrem postopku zapolnimo z novim. Tako: "Ave Satan, ave Luciferi," in živeli so srečno do konca svojih dni in še danes bi živeli, če ne bi prej umrli.

Nekje tekom poti tega/takšnega black metala se je seveda porazgubila vsa sproščenost, fuck off odnos pa je postal pravilo, ki je pridobilo skoraj militaristično držo, orodje osvoboditve pa tako postane palica zatiranja (to pa je, kakor vidim zadevo, tudi ena in edina nevarnost – past – black metala). V luči teh primitivnih mentalitet se zdi, da je še najbolj black metal stvar, ki jo kak bend lahko naredi, ta, da se obrne in prične scati proti black metalu samem. Vse to pa skratka nakazuje na eno samo potrebo, ki se jo da skrčiti in povzeti v – prav tako – enem samem stavku: black metal se mora samo-emancipirati.

 

p.s. Z besedo 'samo-emancipacija' v kontekstu black metala ciljam na njegovo potrebo, da sam sebe podvrže tehtnemu premisleku, tekom katerega bo ponovno (pre-)ovrednotil svoja stališča, svoje ideje in tehnike izraza.

p.p.s. Mogoče se vam zdi, da nakladam mimo vas in navsezadnje celo mimo samega sebe. To možnost seveda dopuščam, moram pa poudariti, da zgoraj omenjene besede ciljajo izključno na večkrat omenjeno in omejeno skupino ljudi, ki zaradi lastnega ujetništva menijo, da bi morali tako živeti tudi vsi drugi.

 

Odveza

Izgubljen sem. Kje naj pričnem recenzijo albuma, kot je Aesthethica? Začnimo recimo s citatom; citat je vedno dober začetek: "Indices of the moment/When nature's necklace was clipped/And her pearls sprayed everywhere" (Sun of Light). V slogu takšne pretrgane ogrlice bo tudi sledeči tekst žal bolj fragmentiran, kot bi si kot 'avtor' želel. Navsezadnje imamo pred sabo eno izmed t. i. 'temeljnih del'.

Ameriški black metal je v zadnjih letih v fazi samo-emancipacije in/ali transgresije. Prerašča namreč samega sebe (kot pankrta evropskega (skandinavskega) black metala) in stopa v popolnoma nove, še neraziskane vode. Ta black metal je seveda daleč od neke geografske, zvočne ali idejne enotnosti. Rekel bi, da so tu odstopanja prej kot izjema pravilo, ampak ameriški black metal je v tem trenutku v fazi tako intenzivne širitve, da mu je navsezadnje nemogoče pripisati neke trdo določene kriterije, po katerih bi ta 'odstopanja' sploh lahko prepoznavali. In newyorški Liturgy so nekako v samem središču tega dogajanja. Mogoče ne nujno glede prepoznavnosti in številčnosti baze poslušalcev, zagotovo pa kot bend, ki – kot se temu reče – potiska glasbo prek do zdaj poznanih meja. In ne le glasbo; pri Liturgy gre za idejo. To je bend s tako močno avtopoetsko (in – to je treba priznati – ego) komponento, da le-ta mestoma preglasi glasbo samo.

Aesthethica se od Liturgy prvenca Renihilation na prvi posluh razlikuje predvsem po zvoku. Ta je na albumu v obravnavi neprimerljivo jasnejši, čistejši, razločnejši in prodornejši: produkcijska odločitev, ki se je v primeru glasbe krča (k temu se še vrnem), h kakršni stremijo Liturgy, in v nasprotju s prevladujočo miselnostjo o estetiki grdega kot edini estetiki (nekomercialnega) black metala, izkazala kot izjemno dobra. Nato, ob drugem, tretjem poslušanju: kompozicija. Tako živega black metala še nisem slišal. Nikoli. Pika. In te 'živosti' ne ustvari zgolj fluidni tempo skladb, temveč tudi strukture komadov, ki so znotraj black metalske (samo-)ujetosti (v katero se le ta tako zelo rad zapleta in se vanjo vrača) pridah čiste svežine. Kar Liturgy poizkušajo storiti, je sledeče: poznate tisti trenutek v dojemanju glasbe, ko se zaradi glasbenih dražljajev že dotikate ekstatičnosti, tistega polnega niča in se približate tisti tako imenovani transcendentalnosti? Liturgy kompozicijsko ne delajo tega, kar poizkuša večina bendov, ki se ukvarja s transcendentalnostjo – torej: melodija/ritem, stopnjevanje, eksplozija ter povrnitev v prejšnje stanje – temveč se (in seveda poslušalca) poizkušajo obdržati na tisti točki tik pred eksplozijo, na zadnji misli pred vse-ničem (drugi primer takšnega občutja bi bil recimo trenutek pred ejakulacijo; trenutek, ko orgazma ni mogoče več ustaviti ali preložiti, a do izliva še ne pride). Rezultat je glasba, ki bi se jo dalo površinsko opisati tudi kot psihedelično ter/in/ali transično oziroma trans-vzbujajočo, mogoče celo šamansko, če ste bolj doma v Wolves in the Throne Room in njim podobnih vodah (čeprav sta si benda skoraj diametralno nasprotna: kjer so Wolves in the  Throne Room nočni, zadimljen in mistični, so Litrugy sončni, jasni in realni). Bend to stanje dosega z dvema različnima tehnikama (ki pa si nista tako zelo oddaljeni, kot bi se ob prvem poslušanju mogoče zazdelo). To sta ponavljanje in fluidnost riffov. V prvem primeru gre za skladbe, ki vsebujejo en sam riff (ter kakšno variacijo nanj) – npr. Generation ter Veins of God – in na makroravni delujejo izjemno minimalistično. Nekoliko bolj pa se stvari zapletejo v primeru t. i. 'fluidnosti', saj tu ne moremo več govoriti o riffu kot o temelju kakšne skladbe, temveč obstaja kvečjemu kot so-gradnik, ne pa tudi kot predpogoj glasbenega izraza. Tako se recimo skladbe, kot so recimo High Gold, Tragic Laurel ter Glory Bronze, že res da dojemati kot pristni black metal, obenem pa so kompozicijsko daleč nad dominacijo riffa. Tu gre seveda za neprestano stopnjevanje, a do preloma nikoli ne pride; poanta ne leži za obzorjem, ki ga kaže neko stopnjevanje, temveč v dejanju (aktu) stopnjevanja samega.

S tehničnega stališča ne vidim ničesar, kar bi albumu lahko očital. Zvok je čist in živ, umetniški, ne pa tudi umeten; Aesthethica v primerjavi z veliko temnejšim Renihilation zveni zdravo ter polno izraza in moči. Preigravanje dveh kitar je izjemno, da ne rečem virtuozno. Čeprav je bilo kaj podobnega sicer že moč slišati na kakšnih thrash/death metal 'kanon-žanra-ustvarjajočih' albumih, pa tak pristop znotraj black metala do nedavnega še ni bil (zares) slišan. Bobni so seveda razred zase: živi, tekoči hyperblasti na eni in nenavadni ritmi ter poudarki (ki jih sicer lahko cenim in čutim, ne morem pa jih tudi razumeti) na drugi strani dopolnjujejo kitarske dialoge in visoke nerazločljive krike. En element/instrument poudarja drugega, celota pa je – seveda – večja od seštevka njenih delcev. Tako Liturgy zvenijo – kot sem se izrazil že nekaj vrstic višje – za black metal neverjetno živo ne glede na to ali igrajo skladbe, ki so še kolikor toliko blizu klasičnemu black metalu (npr. Glory Bronze), ali pa se poslužujejo intrig, ki so po svojem izvoru sicer postmoderne, niso pa nujno takšne tudi po sporočilnosti (npr. 'zatikanje' CD-ja na skladbi True Will), saj v svoji naravnanosti v transcendentalno presegajo postmodernistične – nihilistične – samonanašalnosti (s to in takšno tematiko se ukvarja Liturgy prvenec Renihilation).

Album obremeni poslušalčeve čute in njegova prepričanja o estetskosti in etičnosti black metala do te mere, da se je le-ta prisiljen soočiti z nekaterimi vprašanji samoumevnosti v/o tem glasbenem podžanru. Aesthethica je ravno toliko glasbena mojstrovina kot tudi manifest. Je dokument o nekem gibanju in o nekem krču misli-telesa v nekem povsem določenem času in prostoru. In navsezadnje in najpomembneje: je dokaz, da se je black metal vsaj začel zavedati potrebe po samopremisleku in – navsezadnje – po samo-emancipaciji.

Imajo torej Liturgy 'prav' in je njihova glasba novi obraz/odraz black metala? Ne? Da? Odgovor: ni važno. Pomembno je to, da so ti mladi Američani pokazali, da je notranji diskurz o black metalu možen, in da je obenem sposoben zavzeti močno avtopoetsko držo. Na tej ločnici med 'zunanjim' in 'notranjim', med 'javnim' in 'zasebnim' pa postavlja za marsikoga zelo neprijetna vprašanja o estetiki in etiki (beseda Aesthethica je namreč združek teh dveh besed) black metala samega. In to je glavna kvaliteta  tega albuma; ta je namreč tako užitek (t. j. v glasbi) kot tudi užitek (t. j. ideja) onkraj (tistega prvega) užitka.

 

 

 

Avtor:
twitter facebook