recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

18. 11. 2012  Aeon - Aeons Black  (Metal Blade, 2012)
Plošča ne briljira v izvirnosti – niti glasbeno niti besedilno -, a je narejena iskreno, zveni zanimivo in pristno in se prej kot z Meshuggah spogleduje z Morbid Angel, kar je vsaj v mojih očeh/ušesih vedno večji plus.

Švedski blasfemiki Aeon se po zelo dobri plati Path Of Fire (2010) vračajo z novo dozo strupa, ki ga pljuvajo po križu, cerkvi in vsemu, kar krščanstvo predstavlja.

Aeons Black je precej dolga plošča, a jasna, direktna, dinamična in ne toliko dolgočasna. V času zelo razgibanih modernih death metal zasedb, se Aeon raje ozira na zlato preteklost in prav v tem precej izstopa na današnji sceni. Seveda, švedski kvintet lahko komot ocenite kot neizvirnega, a rezultat je vseeno izredno dober.

Aeons Black je namreč plod, ki se je zgodil med divjo orgijo Cannibal Corpse in Deicide, v katerih je izmučena ljubimca še dodatno sodomiziral Morbid Angel. Res je – od prvega komada naprej imate občutek, da poslušate predvsem zadnje tri opuse Cannibal Corpse, kar se kaže v masivni avdio podobi, ki res spominja na delo ameriških klavcev, ki se je izostrilo do popolnosti s producentom Erikom Rutanom. Pa Aeon niso snemali v Mana Studio. Občutek, ki ga ustvarjajo mastni riffi, temačna in težka atmosfera, pa je naravnost navdušujoč.

Morbid Angel gen se razvija predvsem v morbidni (jap!) dinamiki, ki tale cannibalsko zveneči death metal spremeni v rušilno silo z rušilnim karakterjem, ko začne razpletati črne vozle temačnih dimenzij, v katerih domujejo ''the ancient ones''. Ja, kadar plata ne spominja na Kill, spominja na Gateways To Annihilation. Zelo.

In to je dobro!

Deicide efekt ustvarijo besedila, ki Jezuščka, boga, Marijo, Ratzingerja in vse ostale pošilja naravnost k hudiču. In vokalist to izrazi res perfektno – ta prezir do organiziranih religij je prisoten v vsaki sekundi plate. Tole ni pridiganje ali zgolj kurcanje – tole je resničen izraz ogorčenosti, spljuva, jeze in prezira. Do obisti!

Zarolajte si samo komad I Wish You Dead in vam bo vse jasno, čeprav mogoče kak Garden Of Sin to vse skupaj pove rahlo bolj subtilno in to je eden redkih trenutkov, ko se bend spogleduje recimo še z Immolation, na Behemoth in Decapitated pa vleče s tehnično koljačino Nothing Left To Destroy.

Ena svetlih točk je definitivno komad Aeons Black, za katerega pa lahko trdim, da že dolgo nisem slišal boljšega poklona zlati dobi klasičnega in rušilnega death metala.

Plošča ne briljira v izvirnosti – niti glasbeno niti besedilno -, a je narejena iskreno, zveni zanimivo in pristno in se prej kot z Meshuggah spogleduje z Morbid Angel, kar je vsaj v mojih očeh/ušesih vedno večji plus.

twitter facebook