recenzije

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

banner
banner

recenzija

1. 6. 2016  The Wolves Of Avalon - Across Corpses Grey  (Godreah Records, 2016)
»Glasba odlično kaže proces nastajanja slike skozi dodajanje novih instrumentov oz. z dodajanjem novih glasbenih dodatkov«.

Ob branju imena skupine (o kateri nisem še nikoli nič slišal) in naslovu plošče, je bila moja prva asociacija – ljudomrzni atmosferični hladni moderni black metal. In, moja prva asociacija je bila napačna. Sam imam veliko težavo s tem, kam bi uvrstil skupino, Metalski Arhivi hranijo skupino na polici poganskega metala. Glede na to, kako širok je žanr pagan metala, se bom zato, ker 'zbirka epov' govori o mitskem predkrščanskem dogajanju v Angliji, strinjal z oznako v Metalskih Arhivih.

Torej, ploščo Across Corpses Grey sestavljajo tri pesmi v skupni dolžini slabe tri četrt ure. Do tukaj bi bilo vse prav, ko bi bilo govora o doom metal plošči, vendar ne gre za doomovsko ploščo in dolžina pesmi se med pesmimi zelo razlikuje. Ploščo sestavljata dve priredbi: skoraj devet minut trajajoča The Voice of Steel od Nokturnal Mortum in dobre tri minute trajajoča Die Hard od Venom. Edina avtorska pesem na plošči, Across the Corpses Grey, traja kar pol ure. In kako zvenijo pesmi?

Pri Die Hard sem po prvih tonih dobil občutek, da poslušam katero od (morda) neobjavljenih pesmi iz obdobja nastanka plošče Kill 'em All. Pesem se zelo hitro spremeni v thrasherski bojni napev. Petje, super igranje kitar in solaže (ja, pa naj zveni še tako bogokletno, pri preigravanju Venom!) odlično poustvarijo atmosfero konjeniškega juriša.

Pri The Voice of Steel v ospredje potisnjeno večglasno petje, počasno bobnanje in enostavno rečeno čudne melodije klaviatur ustvarjajo občutek mračnega ritualnega vzdušja. K gradnji takega vzdušja veliko prispeva tudi hrapav a odlično slišen čisti vokal, ki daje občutek, kot da prihaja od zelo daleč. Nekje na polovici se tak občutek zaradi kratke pospešitve ritma za nekaj sekund pretrga in nato ponovno objame ušesni svod. Pri pesmi sem dobil občutek, da gre za prebujanje oz. klicanje vojske demonov iz onostranstva s pomočjo izrekanja čarobnih urokov.

Kaj pa edina avtorska, naslovna Across the Corpses Grey? Ta pesem ni epska in tudi ni ep, je zbirka epov. Začne se s šumom reke, kateremu se pridruži najprej težko dihanje človeka in nagovor z normalnim glasom. Kitara se kot strela z jasnega oglasi v obliki solaže, kakršne se ne bi sramoval noben kitarski mojster. Kitarski solo se enkratno ujame s šumom reke in v sozvočju s klaviaturami, ki zvenijo kot igranje violončela, imenitno ustvari občutek epskosti. Kitara utihne, glavno vlogo pri ustvarjanju atmosfere prevzamejo klaviature, ki občutek epske vzvišenosti preobrazijo v občutek osamljenosti. Zahrumijo bobni, nekoliko hripav glas ob spremljavi saksofona v megleni občutek osamljenosti natančneje zariše podobo osamljenega bojevnika, ki po koncu bitke ostane sam na bojnem polju, posejanem s trupli. Glasba odlično kaže proces nastajanja slike skozi dodajanje novih instrumentov oz. z dodajanjem novih glasbenih dodatkov (npr. black metalsko zvenečimi kitarskimi akordi). Po približno desetih minutah se glasbi pridruži še igranje flavte, kitara in bobni se pomaknejo nekoliko v ozadje in glasba se prelevi v poslušljiv melodični black metal. Oblike petja moškega glasu se zelo spreminjajo, ko se mu pridruži še ženski glas, se black metalsko zveneča glasba preobrazi v gothic metal. Približno na polovici pesmi, gothic metalski vložek pretrga igranje flavte s klaviaturami v ozadju in pesem ponovno preusmerijo v postopen prehod v 'klasično' zveneči black metal. Epskost glasbe ponovno poudarijo nekoliko na trenutke psihedelično zveneči glasbeni vložki (kot Dire Straits v pesmi Brothers in Arms). Kitarski solo, ki se pojavi približno v 23 minuti, naznači postopen zaključek pesmi. Zaključni del zbirke epov predstavljajo spet šumenje reke ob zvoku grmenja in izgubljajočo se melodijo flavte v ozadju.

Plošča je odlično posneta, dobil sem občutek, da se prav vse inštrumente sliši enako dobro. Člani skupine svoje inštrumente brez dvoma ne le res dobro obvladajo, ampak tudi imajo občutek za ustvarjanje glasbe. Gre za tip plošče, ki so rad zavrtim takrat, ko se želim odklopiti s tega sveta s pomočjo glasbe in v stanju odklopljenosti preko delovanja možganskih celic za zaznavanje zvoka izventelesno zaživeti v svetu, ki mi ga pričara glasba. Ampak, za kaj takega si moraš poslušalec oz. poslušalka vzeti čas.

Priporočam za poslušanje.

twitter facebook