recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

7. 2. 2016  Abbath - Abbath  (Season Of Mist, 2016)
Abbathov odhod iz Immortal je nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo. Vsaj po njegovem prvencu sodeč.

Ko sem nekje lani začel slediti drami v zvezi z Immortal, sem resda bil presenečen, a sem očitno pozabil, da se to dogaja v bendih. Immortal niso bili niti prvi niti zadnji bend. A kljub vsej drami, ki sem ji sčasoma posvečal vse manj časa, sem se bolj začel zanimati za to, kaj bo Abbath storil in ne, kaj je možakar morebiti zajebal itd. V prvi vrsti sem bil vesel, da prepir med njim, Demonazom in Horghom ni dobil tragikomičnih razsežnosti tistega, kar so uprizarjali Gorgoroth in člani Godseed nekaj let nazaj. V drugi vrsti sem bil celo navdušen nad imenom Abbath, ker je le-to pomenilo, da ne bo zgolj nadaljevanje meni sicer ljubega, a vseeno ne tako stelarnega Abbathovega glasbenega izraza, ki je izšel pod imenom I.

Da se je Abbathu pridružil King Ov Hell, je bilo skorajda za pričakovati, saj je možakar očitno precej iskana osebnost v norveških ali black metal krogih nasploh. Creature na bobnih, za katerega se je kasneje izkazalo, da gre za zdaj ex-bobnarja francoskih manijakov Benighted, je bil dobrodošla doza misterije s svojo masko, kitarist Per Valla iz Vredeshammer pa je tudi nakazal, da bo zvok zasedbe, ki nosi ime maskiranega black metal winter warriorja z Norveške, poln in zanimiv (trenutna zamenjava sta Gabe Seeber na bobnih in Ole Andre Farstad na kitari).

Nato so se – kot veste – pričeli videoposnetki, ki so pokazali, da je Abbath očitno potreboval odhod od Demonaza in Horgha, da bi resno dosegel svoj polni potencial. Priznajmo si – kljub Demonazovim tekstom in Horghovi kvazi masivnosti in divjosti bobnanja, je Abbath tisti, ki je nosil ime Immortal daleč visoko in naprej.

Single Count The Dead je po vseh ''live in studio'' videoposnetkih bil skorajda odveč, tako da sem se raje osredotočil na 22. januar, ko je izšla plata, naslovljena preprosto, a hkrati tudi več kot dovolj zgovorno in mogočno – Abbath.

Za ne toliko kičasto naslovnico se skriva odličen miks klasičnih Immortal in tistega, kar je Abbath poimenoval I. Mogoče bi plato moral poimenovati kar ''Best Of Both Worlds'', a to bi bilo pač cheezy in neprimerno. Tako nas Abbath popelje v svoj svet, ki je tako kot pri Immortal hladen, a precej bolj svoboden. Make no mistake – Abbath je več kot dostojno, logično in naravno nadaljevanje mogočne Immortal zapuščine, a skriva precej skritih zakladov.

V prvi vrsti je Abbathov prvenec suveren, samozavesten, nepresran in mogočen. To na srečo ne doseže z orkestralijami ali kopiranjem nekakšnega grim zvoka, temveč z dinamičnimi in zanimivimi kompozicijami, klasičnim vokalom in zvočno sliko, ki poudarja čistost ekstremnih zvokov 21. stoletja z divjostjo in hladnostjo immortalovskih Battles In The North ter Blizzard Beasts. OK, jasno je, da ne moremo mimo referenc na At The Heart Of Winter in Sons Of Northern Darkness, ampak ob tako tipičnem vokalu in več kot immortalovskih linijah bo zapuščina preteklosti vedno kazala svoj namazan in grim obraz.

Album je dolg, na trenutke rahlo razvlečen, a zanimiv – hiter in počasen, močan in otožen, bojevniški in naravoljubni, Abbathov prvenec ponuja vse. Je tisto, kar Immortal nikoli niso dosegli, a so vedno bili determinirani doseči. OK, solaže so u kurcu, haha, ampak boben je trden, konsistenten in jak za popizdit, Abbathov vokal zveni kot v devetdesetih, atmosfera je bojevita in ledena, v enem komadu se pojavi celo nekaj kar prej kot na klaviature spomni na funk trobento (za kratek čas).

Ob naslovih komadov je jasno, da nas obkrožajo zima, hlad, smrt, bojevniške sage, pot v naravo in še kaj. But no hipster bullshit.

Če zaključim – plata seveda ima veliko delov, kjer se kaže, da Abbath še ni popolnoma sprejel svoje vloge volka samotarja. A menim, da dan, ko bo Abbathov opus daleč presegel klasični Immortal, ni daleč.

Do takrat pa bosta tudi Horgh in Demonaz ustvarila kaj novega z Immortal in bomo namesto ene dobre stvari imeli dve.

A to bo pokazala daljna in neznana prihodnost. Za zdaj se veselimo 14. 2. 2015, ko bo v Kinu Šiška Abbath pokazal vso svojo moč ob boku Behemoth, Entombed AD in Inquisition.

twitter facebook