recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

recenzija

28. 9. 2013  Horseback - A Plague Of Knowing  (Relapse, 2013)
Malenkost dobimo občutek, da se nam meša v glavi, ampak nič ne de, ker le gre za Horseback album.

Horseback so nazaj in tokrat nam ponujajo dobesedno celovečerno izdajo, katera se ne konča in ne konča.

Vrnimo se nekaj izdaj nazaj.

Leta 2010 so izdali album Invisible Mountain, kjer smo uživali v 40-minutnem post apokaliptičnem mešanju žanrom: od post pa vse do black metala. Bila je klasika in noben poslušalec se ji ni izogibal. Leto kasneje je izšla ponovna izdaja dveh albumov skupaj in je nosila ime The Gorgon Tongue: Impale Golden Horn + Forbidden Planet. Glasbeno seveda smo na enakih tleh kot poprej, le da se je časovno podaljšalo še za dobrih 30 minut. Pri Half Blood (2012) ter kolaboraciji s Locrian (2012) se je zadeva tudi gibala tam nekje okoli 40 do 50 minut. Pač apokalipsa traja dlje kot politična besedila. In tako smo dolgo lahko uživali v temačnem ambientalnem vzdušju težke glasbe.

Po manj kot letu mirovanja pa nam Horseback ponujajo nov album, za katerega pa lahko povem, da ga je treba poslušati dober teden, ker ga je skorajda nemogoče poslušati v enem kosu.

Zakaj?

Ker A Plague Of Knowing traja več kot 3 ure!!

Gre za skupek treh CD-jev, ki se zlepa ne končajo (v dobrem pomenu besede) in vsebujejo neizdane skladbe iz raznih splitov, singlov, 7'' …

I: First Day (From 1 to 7)

Album moreče odpre skladba On The Eclipse, kjer se dobrih 5 minut sprehajamo v nekakšnem psihadeličnem vzdušju oz. instrumentalno gre za psihadeličen rock izdelek, ki bi ga lahko zamenjali za izdelek katerekoli zakajene skupine iz 60-ih. Ampak, ker nismo 50 let nazaj, nam On The Eclipse vokalno postreže s super kričečimi vokali, ki močno spominjajo na black metal skupine. Podobno kot pri uvodni, gre tudi pri skladbi št. 2 High Ashen Slab za povsem psihadelično igranje rock žanra, ki pa ga enako spremijo kriki, polni agonije.

Komad št. 3 oz. pojdimo na drugo področje, imenovano Another World. Čista sprememba in sicer gre tukaj za povsem lično black metal asociiranje, ker se vse skupaj komajda sliši. Jama + vokal + hreščanje. Samo za poznavalce in sladokusce, ker je efekt skladbe oz. njeno poslušanje res odvisno od vremena.

Naslednji trije komadi (Heathen Earth, MILH ter IHVH) – vse skupaj se preoblikuje oz. premeša v prej imenovano psihadeliko in pa seveda robustno black metal igranje, z drugimi besedami - ponovi prve 3 skladbe.

7 - Thee Cult Of Henry Flynt pa je poseben - in sicer nam Horseback žanrsko postrežejo z black metalom, ampak tokrat je zadeva le bolj osredotočena na dobro produkcijo in pa poslušljivost, zaradi česar si skladbo lahko večkrat ponovimo. Prve 4 minute gre za čaščenje vsega temnega in potem, kar naenkrat kot strela iz jasnega 3 minute drone vložka in pa morbiden vokal, ki ti ne prinaša prav nič lepega.

II: Second Day (From 8 To 16)

Drugi dan poslušanja se začne s skladbo Oblivion Eaters, katera pa se giblje v post/drone vodah. Je nalezljivo videnje smrti skozi glasbo. Vokala ne bomo komentirali, ker je skozi celoten izdelek enak in ga takega tudi obožujem in temu primerno ga tudi ne bi hotel spreminjati.

Drugi dan (kot sem ga sam poimenoval) je za razliko od prvega kar precej težji za poslušanje, ker gre bolj za drone kot pa pri prvem, kjer so bili bolj na udaru inštrumenti. Res je odvisno od dneva in bolj priporočljivo pri dežju in mrzlem oblačnem vremenu. Npr. pri skladbi Luciferian Theme že sam pri sebi lahko veš, da ne bo vsebovala prav nič drugega kot težko ''posiljevanje'' elektronskih vložkov.

Malce manj zanimivo, ampak še vedno v redu.

III: Third Day (From 17 To 24)

Zadnji dan pa se prične s skladbo Transparency (Murdered Again), kjer se zadeva vrne v igranje inštrumentov, in sicer v prej omenjeno psihadeliko, pomešano s folk vnosi. Je dobra, sproščujoča, ampak vsebuje minus – 10 minut enega in istega, kar je na trenutke zelo moreče in misliš si, da si že malenkost prismojen.

Zanimivost pri 3. delu albuma pa je definitivno skladba Clattering Info Aggregators, kjer od povsem nepričakovanega preidemo do country glasbe, natančneje zvok pokvarjenega radia, iz katerega se sliši country glasba.

Malenkost dobimo občutek, da se nam meša v glavi, ampak ni prav nič na tem, ker gre le za Horseback album.

Izven zanimivega pa se premaknemo v čudno ter prekleto smešno s skladbo Do You Have A True Feeling? (Stolen Fire Version). Ok, ne rečem – je zanimiva, ampak, a resno želimo poslušati, uvod v erotični akcijski film iz 70-ih? Pri Horseback niti ne.

Izven ''neumnih'' skladb pa pride zadnja veličastna skladba A Plague Of Knowing, katera zajema post/drone/noise poslastice in je dolga neverjetnih 40 minut (priporočljivo poslušanje v kosih). Brez komentarja – je povsem nadgrajevanje glasbe oz. bolje rečeno, film v glasbi. Je videnje, katerega skozi glasbo doživiš tudi vizualno in se pokaže v dobri luči. Verjamem, da Manowar oboževalci ne bodo zdržali, definitivno pa bodo zdržali poznavalci filmov in dobre glasbe.

A Plague Of Knowing je dobra zbirka skladb. Ne najboljša, ker priznam, da so določene povsem nepotrebne in mučne za poslušanje, ampak jih dobro rešujejo ostale oz. prvi dan poslušanja.

V prvi fazi verjamem, da si bodo album zaželeli poznavalci skupine in potem tudi tisti, ki še niso prepričani, v kaj se spuščajo.

twitter facebook