Kot dosedaj že večkrat omenjeno, mi osebno najbolj diši HC, letnika od 1990 do 2000 oz. bolj znan kot ''metalični'' HC. V času, ko so se rojevale raznorazne skupine, ali pa so tiste, ki so nastale v poznih 80-ih, začele in v 90-ih dobivale prepoznavnost (v mislih sem imel Integrity). Če so Youth of Today, Minor Threat, … delali HC punk na principu hitrega in bolj agresivnega punka, je HC v 90-ih dobival novo obliko in začel vpeljavati kitarske solo prijeme kitar ter bobnanja thrash metala, najbolj vidno kopirano od Slayer.

Seveda to še niti ni bilo vse, iz tistega, česar so se v 80-ih držali in poznali pod definicijo HC, je praktično ostalo v večini le še gibanje ''straightedge'', pa tudi to se je skozi čas spremenilo, kajti v 90-ih se je začel razvijati t.i. ''Militant HC'', ki je sedaj najbližje skupinam Hatebreed, Terror, Earth Crisis (kateri so praktično tudi bili ustanovitelji Militant HC), ali po domače povedano ''tough guy HC''.

Seveda je čas naredil svoje in vse to je tonilo v pozabo, ostali so le spomini na Morning Again, Ringworm, Blood of Judas, 108, … in zvrst, ki jo mnogi hočejo ponovno obuditi, ampak jo enostavno ne morejo. Ali pač?!

Čeprav zvrst, ki se je rodila v Ameriki in tudi izumrla v Ameriki, obuja skupina, ki pa prihaja iz Švice in to upanje sliši na ime Unveil. Fantje, ki so na sceni dobrih 5 let, so leta 2010 izdali prvo upanje za celoten HC in to upanje se je imenovalo Hypnopaedia. Ultra težak HC, ki smo ga nekateri pogrešali že lep čas. Seveda skrb, da ne bodo potonili v pozabo, je imela svoje prste vmes, in tako so leta 2011 izdali album njihovih skladb pred prvencem imenovanim Early EP's. Album se ni mogel kosati z Hypopaedia ploščkom, ampak vseeno, bilo je dobro namerno. Istega leta pa so tudi opozorili z energičnem in ultra napadalnim split izdelkom s sodržavljani Deadverse.

Tokrat pa se fantje iz dežele dobre čokolade vračajo z albumom A Flame With Nothing To Feed On. Jezen, težak, in prekleto dober izdelek, ki je ostalim HC skupinam samo v vzgled.  Že pri prvi skladbi The Rite dobiš vtis in nežen zvok 90-ih. Kot že omenjeno, kitarski vložki so omejeni na solo kitare Slayer kova, bobnanje je definitivno prepoznavno v skupinah a la Morning Again in 108. V besedilih pa fantje samo še potrdijo za čem stojijo. Anti-droga, anti-politika in pa socialne težave, katere država ne more rešiti. Seveda je bolj ali manj poudarka na prvemu delu, ki govori in nasprotuje uživanju vseh opojnih substanc.

Seveda se vse skupaj rahlo ponavlja, npr. To Slowly Die Of Cancer, kjer naslov že sam pove o čem skladba govori. Seveda o nasprotovanju kajenja in kako cigarete počasi ubijajo človeka, ampak ne na način, kot ga naredi anti-kadilska propaganda, vendar na izjemo jezen in udaren način (predstavljajte si, da se vam nekdo dere na ušesa, da uporabljaš smrt in imaš željo po smrti na počasen način, v ozadju pa Slayer kitare). Nekje med skladbami se celo meša stil med že omenjenim HC-jem in mathcore norijo (po načinu Deadguy).

Unveil so naredili nekaj redkega, saj so definitivno obudili spomin na stare čase, ko so vsi bili pod vplivom dobre glasbe in se trudili narediti zadevo agresivno kot se le da. Mogoče bi glasbeno le nekaj lahko poudaril. Gre za HC stare ''metalične'' šole s kančkom novodobnega (noben ne more iz svoje kože), skupin Midnight Souls in Oathbreaker, močnih besedil (ni vse samo na temo ''straightedge'') in pa emocij polnih sovraštva.