recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

recenzija

7. 1. 2013  Orange Goblin - A Eulogy for the Damned  (Candlelight Records, 2012)
Glede na poudarek na udarnosti in "groovu", A Eulogy for the Damned deluje kot dober miks prejšnjih izdelkov. Pravzaprav nič novega, a skupina vseeno odlično predstavi, kar jim gre najbolje od rok.

Po 5 letnem zatišju so se stoner metalci Orange Goblin le spravila na prava pota, da so izdali naslednika dobro sprejetega Healing Through Fire. Kljub temu da so Orange Goblin na prejšnjih izdelkih eksperimentirali z blues rockom pa še kakšno drugo nemetalsko zvrstjo, zaupanje v njih ni upadlo.

7. studijski album se odpre z udarno skladbo Red Tide Rising, v kateri so odlične poudarjene prvine tako stoner in sludge metala kot tudi Black Sabbathovskega doom metala. Za hitrejše skladbe bi lahko trdili, da zvenijo prav punkersko, kar se pa odlično sklada z bolj metalskimi prijemi. Orange Goblin se niso prav nič odmaknili od prejšnjih receptov. V ospredju so težki riffi, udarna ritem sekcija ter hrapav, a obenem speven vokal Bena Warda. Po drugi strani pa skupina kaže smisel za umirjanje s počasnejšimi skladbami z bluesovskim pridihom, kakor se recimo kaže v skladbi Save Me From Myself.  Orange Goblin se z desetimi skladbami več kot izkažejo. O kakih »fillerjih« bi tu težko razpravljali. Resda tokrat prevladuje bolj udarna stran, a za pomirjanje poleg kakšne skladbe, je primeren melanholičen zaključek z A Eulogy for the Damned, kjer sicer pride do pretiranega ponavljanja enega riffa, a vse skupaj se smiselno zaključi.

Album sicer ne zveni tako umazano kot prejšnji izdelki, kar bi lahko zgubilo na naravi udarnosti, a presenetljivo Orange Goblin tudi z modernim zvokom izpadejo pristni. Glede na poudarek na udarnosti in "groovu", A Eulogy for the Damned deluje kot dober miks prejšnjih izdelkov. Pravzaprav nič novega, a skupina vseeno odlično predstavi, kar jim gre najbolje od rok.

Avtor:
twitter facebook