recenzija
Album bo vsekakor pisan na kožo oboževalcem skupine. Rage po 21-ih poskusih še niso za staro šaro.
Nemški power metal se je metalsko zgodovino zapisal z Blind Guardian, Helloween, Gamma Ray in seveda Rage. Vse naštete skupine so še kako aktivne, a Rage na področju izdajanja albumov še najbolj. Komaj, da mineta dve leti, Rage že udarijo z novim izdelkom. Tokrat že z 21. studijskim izdelkom.
Rage po toliko albumih ne morejo ravno šokirati z izdelkom, ki bi ga lahko takoj proglasil za powermetalsko mojstrovino. Čuti se, da se držijo določenih smernic, ki jih na srečo želijo nadgraditi. To se je opazilo že pri prejšnjem albumu Strings to a Web, ki se je zgledoval po epskih progresivnih skladbah.
21 po intru postreže z desetimi dokaj raznolikimi skladbami. Prisotne so hitre skladbe power/speedmetalskim nabojem, kjer izstopajo močni riffi in virtuozne solaže Viktorja Smolskega. Boben Andréa Hilgersa je zadovoljiv, mogoče ne postreže s takšno domišljijo kot predhodnik Mike Terrana, a na srečo ne gre le za uporabo tipičnih powermetalskih ritmov, kjer pač izstopa hitri bas pedal. Vokal Petra ''Peavyja'' Wagnerja sicer ni visok kot nekoč, a njegova barva odlično ustreza temačnosti splošne zvočne slike.
Kljub občasnemu poudarku na tehniki, se pri albumu da hitro predvideti, da so strukture precej splošne z izpostavljenim refrenom, kot da bi bilo narejeno za sing-along publiko na koncertu. A drugo je pravzaprav težko pričakovati glede na dejstvo, da Rage albume kar štancajo.
Album bo vsekakor pisan na kožo oboževalcem skupine. Rage po 21-ih poskusih še niso za staro šaro.