Poznate ime Rick Wakeman? Če ste kakorkoli usmerjeni v progg glasbo, potem ne morete mimo imena enega najbolj znanih klaviaturistov na svetu, ki je svoje talente med drugim utrdil v zasedbi Yes.

Mnogi pa poznate tudi njegovega sina Adama Wakemana, ki je od 8 leta naprej lovil svoje sanje in tako z očetom kot drugimi projekti do zdaj uspel igrati po celem svetu. In igral je z vsemi živimi, seznam ljudi, s katerimi je sodeloval, je neskončen.

A kljub temu, da je trenutno najbolj zaposlen z Ozzyjem Osbourneom ali pa z Black Sabbath, bo 21. maja Adam dokončno videl to, da se bo CD-prvenec njegovega benda Headspace, I Am Anonymous, začel prodajati po svetu.

O odraščanju, o ljubezni do benda in glasbe nasploh, o človeških dramah in triumfih, sem se prijetno pogovarjal s klaviaturistom Adamom Wakemanom, kateremu v Headspace delaju družbo še vokalist Damian Wilson, kitarist Pete Rinaldi, basist Lee Pomeroy ter bobnar Richard Brook.

Ivan Cepanec: OK, torej – vaš prvi album I Am Anonymous bo izšel 21. maja pri Inside Out, napovedovali pa ste ga že v začetku leta. Kaj je vzrok za zamik izida?

Adam Wakeman: Tukaj je odgovornost za to na naših plečih. Namreč, dan preden bi morali založbi predložiti ves ''artwork'', smo ugotovili, da z njim nismo 100% zadovoljni. Zadevo smo odnesli nazaj k dizajnerjem, ki so spremenili precejšnji del, še posebej del naslovnice. Žal si je včasih treba vzeti časa in se prepričati, da smo res popolnoma zadovoljni z vsem.

IC: Razumem. Ob poslušanju albuma se mi zdi, da poslušalec ne more uiti občutku, da album skuša slikati človeške drame, boje, pikice upanja, tanko linijo med odrešitvijo in prekletstvom. Kakšna je pravzaprav zgodba, ki se skriva za naslovom plošče I Am Anonymous?

AW: Dejansko si zadel žebljico v glavico. Gre za posameznike in njihove odnose s človeštvom. Zdi se, da se od otroštva dalje nenehno spopadamo z nečim, ali stvarnim ali z nečim, kar je v našem umu. Seveda se stvar navezuje na aktualno sedanjost, dogodke, povezane z vojno, religijo ali s čimerkoli, kar vpliva na vse nas. Gre za venomer spreminjajoče se vzpone in padce človeštva.

IC: Tako torej. Ker sem ob pogledu na naslov sprva pomislil na gibanje Anonymous …

AW: To je popolno naključje. Naslov plošče je prišel na dan čisto na koncu, po tem, ko smo končali snemanje albuma. Pomislili smo, da album itak govori o vseh nas, ampak o nobenem specifičnem osebku … gre pač za opazovanje kot tako … in naslov je deloval briljantno glede na to, da album govori o vsakomur in hkrati o nobenem. To torej ni zgodba o enem človeku, ampak o vseh nas, ljudeh in zato je glavna oseba anonimna – ker bi lahko bila kdorkoli.

IC: Glasbeno gledano, se mi zdi zanimivo, da je album kitarsko orientiran – mislim, vsak izmed vas da svoj pečat zvoku in vsekakor je vsakega inštrumenta notri več kot dovolj, hehe. A prej bi pričakoval, da boš ti izstopal s svojimi klaviaturami in ne        s svojo kitaro. Kako je prišlo do tega?

AW: Čisto nenačrtovano. Ko sem ustanovil ta bend, sem v glavi imel vizijo dobrih prijateljev, ki ustvarjajo resnično kvalitetno glasbo. Ni bilo nobenih vnaprejšnjih načrtov – rekel sem si, gremo se dobiti, ustvarjati glasbo, pisati glasbo, kot jo imamo radi in ki jo imamo radi, na koncu pa videti, kam nas to odpelje. Ne razumi me narobe – rad imam svoje delo, rad potujem in igram z ljudmi, kot sta Ozzy, Will Young, kot so Black Sabbath itd., a to vseeno ni tako, kot če imaš svoj bend, svoje ljudi in svoj projekt ter album, na katerem delaš. To je edini cilj. Pet nas je v bendu in vsak lahko trdi ''To je naš bend!'' Album je tako v resnici bolj osredotočen na kitare. Seveda bi se vse lahko vrtelo okrog klaviatur, ampak nismo se ubadali že prej s tem, ali bo ta inštrument vodilen, ali kateri drug … Prepustili smo se pač toku. Pete je res odličen kitarist in njegov inštrument resda vodi, a ves čas tudi dopolnjuje vse ostale. Iskreno – ko delaš na albumu, je ponavadi takole, da se album v večini primerov dela kar sam, če me razumeš. Lahko bi rekli, da usmerja svojo glasbeno pot.

IC: Ali se kdaj bojite, da vas bo glasba popeljala na neke teritorije, za katere še ne veste, kako se boste obnesli na njih?

AW: V bistvu ne. Moje mišljenje je sledeče: če ne moreš ustvariti glasbo, kot si jo želiš, oziroma, če se ne moreš izraziti skozi glasbo, tako kot bi se hotel, potem žal nimaš tu kaj početi. Pri albumu I Am Anonymous smo se izrazili tako, kot smo se … Kdo ve, morda bo nas naslednji album popeljal na popolnoma drugačen teritorij, kdo ve …. Kljub temu pa vseeno mislim, da smo našli naš zvok, zvok zasedbe Headspace. Stvar nas je popeljala, kamor nas pač je, a vsi smo zadovoljni z rezultatom.

IC: OK, usmerimo se k progresivni glasbi. Čeprav vsi vemo, da progresivni rock in progresivni metal nista šla stran iz naših radarjev, se zdi, da je zadnja leta progressive spet v napadu. Veliko bendov je, ki (vsaj trdi, če že ne) igra progressive … Kakšno je tvoje mnenje o tem, glede na to, da progresivni rock poznaš kot svojo dlan in da si v tej sceni že dobesedno od otroških let?

AW: Meni se to zdi odlično, briljantno. Super je, da niso na sceni le staroste progga, ampak, da je tudi veliko novih bendov naokoli. Treba je omeniti bend, ki ni toliko prog, je pa v pomenu pop rocka precej napreden v času – in to so Muse. Dejansko so bili eni prvih, ki so brez zadržkov trdili, da obožujejo Yes, Genesis, Gentle Giant itd. Takšne besede so v svetu pop glasbe veljale za ''umazane'', verjel ali ne. S tem so dejansko mladim omogočili sprejetje take glasbe, jih odprli za tak stil in ga ponesli v neznane vode. Recimo, gibanje ''djent'' pri nas je res pognalo mlade v raziskovanje te scene. Dejansko je drugačna scena, torej ni taka, kot bi jo hoteli poslušati njihovi starši. Tu leži vsa modrost – ko odraščaš, je zadnja glasba, ki jo hočeš poslušati, ta, ki jo poslušajo tvoji starši (smeh). Če bi po vseh teh letih očetu pravil, da sem popolnoma padel v Genesis, bi po mojem bil kar razočaran (smeh). Vse skupaj je super – evo, 5 let nazaj so Dream Theater z novim albumom tu v Angliji dosegli 6. mesto na lestvicah. Ni boljšega primera, ki bi kazal, da je progg končno prišel v mainstream.

IC: In če se obrnemo nazaj na Headspace – vsi ste zelo zaposleni z matičnimi bendi in drugimi projekti. In poleg tega imate še svoj radio šov na postaji Total Rock Radio, če se ne motim?

AW: Na sporedu je torej enkrat mesečno, čeprav smo zdaj par mesecev bili leni, ker smo bili preveč zaposleni z drugimi stvarmi. Idejo je predstavil naš pevec Damien, ki je predlagal, da bi na postaji Total Rock enkrat mesečno dva izmed nas vodila oddajo, v kateri bi se tri ure vrtela progg in rock, Kmalu sem se zavedal, da priprava triurne oddaje ni mačji kašelj. Zato pa je enkrat mesečno na sporedu – vedno se je treba prej dobiti, oddajo predebatirati, pripraviti glasbo, zgodbe itd. Hoteli smo se izogniti temu, kar ostale radio postaje vrtijo nonstop. Tiste oddaje, ki smo jih uspeli imeti v etru, so izpadle odlično!

IC: Glede na vaše obveznosti, boste s Headspace – vsaj za zdaj je tako potrjeno! – imeli le dva koncerta. Kako pa nameravate Headspace pogosteje spraviti na oder, glede na to, da si to resnično želite?

AW: No, za zdaj sta torej na sporedu dva šova na Nizozemskem, potem pa jih planiramo še 7 ali 8 drugod po Evropi. Vse skupaj je zahtevno z organizacijskega vidika, ampak upamo, da bo album uspešen, koncerti pa tudi, tako da bomo lahko zaključili nekatere druge projekte in se vse bolj posvetili Headspace. Če bodo ljudje prihajali na koncerte, kupovali album, potem bomo tudi pogosteje nastopali.

IC: Poleg Headspace nastopov te letos čaka še nastop z Black Sabbath na festivalu Download v Angliji, nato pa še kar nekaj koncertov z Ozzy & Friends. Torej, kateri material boste predstavljali z Ozzyjem in kaj boš – poleg igranja klaviatur in občasno kitare – počel na odru z Black Sabbath?

AW: O&F se bo seveda osredotočal na Black Sabbath material, a predvsem na tisti, ki je bil delan z Ozzyjem ter seveda na Ozzy Osbourne material. Definitivno bo vmes celoten Black Sabbath segment, ker vseeno gre za posvetilo oboževalcem. Kot veš so prvotni načrti padli v vodo in dejansko se je Ozzy v zadnji trenutek odločil, da bi izvedel nekaj takšnega. Ozzy se zaveda, da je zaradi prvotnih načrtov, ki so šli v maloro, veliko ljudi razočaranih in ene stvari se je treba zavedati – on je ''genuine'' karakter, rad nastopa in igra, noče razočarati ljudi. Posebnost bo recimo v gostujočih glasbenikih, saj se nam bodo pridružili Slash, potem seveda Geezer Butler … Igrali bomo tudi nekaj pesmi, ki jih niste slišali dolgo časa, a ne bom razkril katerih. S Sabbath začenjamo vaditi jutri zjutraj (torej, 9. 5. 2012 – op. I. C.), tako da še nisem prepričan, koliko komadov bom igral na klaviaturah, koliko pa na pomožni kitari. Ni mi pa pomembno, koliko bom igral, temveč, kako bo vse skupaj izpadlo zvokovno gledano. Res hočem, da bi stvar zvenela kot mora.

IC: No, držim pesti, da bo vse šlo kot namazano. OK, ne moreva pa tudi mimo dejstva, da si sin Ricka Wakemana in da si svojo kariero začel pri res rosnih letih. Kako je to bilo?

AW: Klavir sem začel igrati z osmimi leti, tako da ni bilo neke želje po igranju nogometa, če me razumeš (smeh). V bistvu sva z lekcijami pričela in jaz in brat (Simon Wakeman – op. I. C.) – jaz 8 let star, on 10 – in kot si lahko misliš, sva bila izjemno tekmovalna. V eni točki sem ga – ker je zbolel – začel voditi za eno lekcijo in tako je ostalo še kasneje, hehe, dokler ni prenehal z igranjem. Pri starosti 11 ali 12 sem očeta videl igrati z Yes v Wembley Areni -.takrat sem vedel, da je to to. Opravil sem klasično šolanje, pri 18-tih sem igral klavir tudi do 8 ur dnevno. Bil sem izjemno osredotočen na svoje delo in hkrati sem imel precej sreče. Nato sem začel z očetom hoditi na turneje, snemati albume … Na srečo pa sem do 18. leta že opravil dobrih 1000 in več nastopov s svojimi ostalimi projekti. S temi izkušnjami sem prišel do očeta in nato so se začele resnično profesionalne turneje.

IC: Seveda si prepotoval ves svet, pa me zanima, kako te je to oblikovalo kot osebo?

AW: Ko sem bil mlajši, so vsi moji prijatelji šli na faks. V tem času so si vzeli kakšno leto ''off'', da so prepotovali svet in se nato vrnili domov z malo denarja ali pa celo brez prebite pare. Medtem pa sem sam brez kakršnihkoli finančnih izgub lahko prepotoval ves svet. Z očetom sva potovala po izjemno fantastičnih krajih – Južna Amerika, vsa Evropa do Rusije ali Kosova ali pa Makedonije, … junija z Ozzyjem pridemo v Srbijo (28. junija – op. I. C.). Edina pomanjkljivost je hektični urnik, ki ti niti ne dovoljuje veliko časa, da si v miru ogledaš stvari. Vseeno to ni tako, kot če bi šel na počitnice … Če imam kak ''day-off'', potem ga izkoristim za oglede znamenitosti ipd., kar pa se žal ne dogaja pogosto. Dejansko pa te tako življenje naredi bolj odprtega do različnih zadev … Če potuješ kot mladenič, resnično začneš ceniti, kako živijo ljudje drugod po svetu. To se mi zdi res pomembno.

IC: Glede na vse pridobljene izkušnje, pridobljeno znanje, prepotovane kraje … Kakšno se ti zdi življenje v današnjem času?

AW: Menim, da moraš ostati pozitivno misleč in ne dovoliti negativnim občutkom, da te spravijo na tla. Vedno je treba upati, da se bodo stvari spremenile na bolje. To je tudi tema albuma – vedno se vrtijo slabi in dobri časi, pomembno je le, kako preživiš slabe čase in kako ceniš pozitivne trenutke v življenju. Res je, da je svet v krizi, kar je Damien odlično ponazoril v pesmi Fall of America (in ta je bila napisana 5 let nazaj!) … Vse se dogaja v ciklusih, tako da je treba zdržati slabe dni in se veseliti dobrih.

IC: To se mi zdi odlična zaključna misel. Bi še kaj dodal preden se posloviva?

AW: Rad bi se zahvalil vsem, ki podpirajo glasbo, ker brez vas, ki kupujete glasbene izdelke ali pa hodite na koncerte, nihče od nas glasbenikov ne bi mogel preživeti. In verjemite da drži sledeče: podpora, ki jo izkažete glasbenikom, omogoča, da le-ti delujejo naprej in ustvarjajo tako zase kot za vas.