recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

intervju

4. 1. 2012  The Devil's Blood - O umetnosti, navdihu, obredih in Rokyju Ericksonu 
"Lahko bi sicer preprosto pisali skladbe, ampak brez pravega navdiha verjetno ne bi bile nič drugega kot posode, napolnjene zgolj z našimi egi."

O The Devil's Blood smo v zadnjem času že večkrat pisali. O tem nenavadnem bendu, ki združuje hipije in metalce, staro in novo, bogokletno in sveto, lahko berete na tisoč in enem spletnem mestu, mogoče bi tu kot uvod (oziroma raje namesto njega) zgolj namignil na branje recenzije njihovega drugega albuma The Thousandfold Epicentre ter reportaže z njihovega solo nastopa pred slabim mesecem dni v Stari Gorici. Tam je bil opravljen tudi sledeči intervju. Za Profanity si je v neki drobni in stranski – malodane klavstrofobijo vzbujajoči – sobici v kleti vzel čas kitarist in vodja The Devil's Blood, Selim Lemouchi (foto: Ván Records).

 

 

Davorin Lenko: Začniva s standardnim vprašanjem: kako si?

Selim Lemouchi: Utrujeno. Utrujeno, ampak v redu. Ta teden smo uprizorili štiri rituale, ni pa prihajalo do kakšnih zapletov. Veseli smo, da lahko naš novi album končno ponesemo na cesto in da ga lahko predstavimo Italiji, Avstriji, Švici... Sploh Italiji in Švici, kjer še nismo igrali nikdar poprej.

 

DL: Imate močno podporo v teh delih Evrope?

SL: Uf, če sem iskren: nisem povsem prepričan. Naše izdaje v teh deželah niso bile vedno najlažje dostopne in v tem oziru nismo imeli toliko publicitete. Ampak obenem se mi zdi, da korenine počasi rastejo skozi underground. S tem sem povsem zadovoljen, čeprav število obiskovalcev v teh krajih mogoče ne dosega tistega iz kakšnega našega nastopa v Nemčiji. Vendar pa to tako ali tako ni bistveno. Mislim, da je bolj pomembno to, da ljudje, ki prisostvujejo koncertu, le temu prisostvujejo iz pravih razlogov.

 

DL: Slišal sem govorice, da pred nastopi na tej turneji uporabljate res dolge intre... Kaj je za tem?

SL: Ti intri imajo več opraviti z nami, kot pa s publiko. Smo izjemno specifični glede tega, kakšno glasbo hočemo slišati, preden gremo na oder, in iz lastnih izkušenj vemo, da lokalni DJ-ji raje vrtijo glasbo, ki je všeč njim osebno, in se ne posvečajo pripravljanju ustrezne atmosfere – torej z izbrano glasbo občinstvo spraviti v določeno stanje uma. Iz tega razloga smo se odločili, da bomo ta problem izbrisali tako, da bomo ponudili naše posnetke. Tako pred koncerti predvajamo glasbeno podlago, za katero se vsaj nam zdi, da je veliko primernejša za dogodek, ki bo sledil. Trenutno uporabljamo glasbo Johna Carpenterja in Coil – starega elektro benda iz Anglije –, ki je podkrepljena z efekti, sampli in drugimi... namigi. Mislim, da bomo v prihodnje ta pristop tudi nadgrajevali. Mogoče bomo šli celo tako daleč, da bomo posneli povsem avtorsko glasbo, ki bo namenjanja za takšne priložnosti. No... nekoč.

 

DL: Izdali ste nov album. Kako bi opisal tvoj – oziroma vaš – proces rasti med prvencem Time Of No Time Evermore ter pred kratkim izdanim The Thousandfold Epicentre?

SL: To je zelo težko vprašanje, saj smo The Devil's Blood vedno bili skupina, ki ne razmišlja aktivno o stvareh, kot je rast... ali napredek. Mi smo na naši lastni poti, in po tem svetu blodimo brezciljno, brez nekih vnaprej določenih načrtov ali ciljev. Mislim, da je v smotru tvojega vprašanja najpomembnejši faktor ta, da smo zdaj boljši bend, kot smo bili dve leti in pol nazaj; ko pride do ustvarjanja glasbe, imamo več izkušenj, sam pa imam več izkušenj v kanaliziranju energij in pisanju glasbe in besedil... Nov album je enostavno povedano naš naslednji korak. Za nas je ta korak precej logičen, za nekatere poslušalce ni, za nekatere druge spet je... Mislim, da se mora vsak posameznik odločiti, kje sliši napredek in kje ne. To pove navsezadnje več o njem, kot pa o nas.

 

DL: Poslušalec je vedno prisoten v glasbi...

SL: Da. Tako bi moralo biti. Glasba je – tradicionalno gledano – medij, prek katerega se glasbenik in poslušalec srečata in se nato združita v plesu ali petju ali koncentraciji ali kako drugače. Ravno zaradi tega je glasba ena izmed najbolj ritualističnih oblik umetnosti. Iz istega razloga – vsaj meni – glasba predstavlja izjemno pomembno vlogo v duhovnem razvoju. Če se torej oziraš na ta dejstva, si lahko povsem svoboden; in dokler glasba prihaja iz duha, in ne iz uma, si vedno na pravi poti.

 

DL: Mislim, da so skladbe z novega albuma veliko bolj subtilne – celo lucidne – kot pa tiste s prvenca. Kako jih je igrati v živo? Je težje?

SL: Glede na način, kako smo vadili na materialu za novi album, mislim, da je igrati te skladbe celo lažje, saj smo tokrat veliko delali na živi glasbi. Še pred časom smo imeli zelo mehanski pristop k vajam in snemanju, pri The Thousandfold Epicentre pa je ta pristop postal organski. Zato pravim, da nam je mogoče celo lažje. No, zdaj ko je to izrečeno, pa ti seveda moram povedati, da to, kar slišiš v živo, ni nujno identično studijskim posnetkom. Skladbam dajemo možnost rasti. Zakaj? Veliko glasbenikom namreč predstavlja posneti pesem tudi smrt pesmi. Pišejo jo nek določen čas, nato pa se odločijo, da je dosegla svojo končno obliko, jo posnamejo in hočejo, da takšna ostane za vedno. Toda mi ne delujemo tako. Posadimo seme in ga ognojimo; in ko izdamo album, se posamezne skladbe šele rodijo. Te skladbe pa bodo nato zorele in mi jim bomo dovolili, da bodo to počele ne glede na to, v kateri koli smeri se bo usmerjala njihova energija. Vedno radi poizkušamo drugačne stvari... Ti poizkusi se včasih obnesejo, včasih ne, včasih pa lahko že zaradi zelo majhnih sprememb neka skladba zveni povsem drugače kot na posnetkih. Tak pristop naredi igranje zanimivo, obenem pa smo se izognili temu, da bi nas lastni komadi vzeli v službo. Verjamem, da tak pristop lahko kakšnega poslušalca zmede ali proizvede kakšen drugačen čustveni odziv, ampak to je navsezadnje ravno tisto, h čemur bi glasbeniki naj stremeli. Cilj glasbenika ne bi nikoli smel biti ugajati, temveč begati, vznemirjati. Ne mislim vznemirjati na negativen način, ampak kot namig poslušalcu, da na neko stvar lahko pogleda tudi na drugačen način.

 

DL: Glede na to, kako drugače res zvenite v živo, ste kdaj razmišljali, da bi posneli live album?

SL: Seveda smo. Verjetno bomo sčasoma snemali več in več nastopov. Trenutno pa imamo delno novo zasedbo – zamenjali smo namreč bobnarja in kitarista – tako da na teh prvih nekaj mesecev gledam kot na dobo zorenja. Ko pa bo ta doba minila, pa mislim, da je povsem varno reči, da bomo kot 'B-side' od časa do časa izdali kakšen live posnetek... če bo tega seveda vreden; popoln na nek način. Čeprav popolnost seveda ne obstaja. Ko je občutek pravi, ko so čustva uravnana in ko je izraz na mestu, ni važno, če smo zgrešili nekaj tonov, to se vedno zgodi. Verjetno bomo v prihodnosti izdali kakšen live EP, ampak nič še ni dorečeno.

 

DL: Govoril si o spremembah v postavi benda, kar me privede do naslednjega vprašanja. Sam si glavni pisec glasbe in besedil, ampak kako funkcionirate kot bend? Sklepaš kompromise?

SL: Nobenih kompromisov ni. Jaz napišem vso glasbo, nato pa s sestro (Farida Lemouchi, vokalistka skupine; o.p. D.L.) ustvariva vokalne melodije. Z njo se tudi posvetujem glede besedil... na povsem duhovni ravni. V te aspekte naše glasbe posegava samo midva. Ko pa midva opraviva svoje, komade prenesem v sobo za vaje, in ker imam okoli sebe izjemno talentirane glasbenike, jim lahko dam nekaj malega svobode znotraj že ustvarjenega materiala. S tem ne mislim, da lahko napišejo svoj del v komadu, ampak bolj to, da dovolijo, da komad raste v njih in da ga izražajo na način, ki je pravilen zanje. Mislim, da je to zelo dober način, kako delati v bendu, saj na eni strani ohranimo duhovne elemente zelo jasne in čiste, na drugi strani pa je celoten proces kreativnosti podvržen nekoliko bolj kaotičnemu duhu, kar da glasbi tisti dodatni... čar. Torej: druge člane benda vidim kot člane benda in kot moje komerade, ampak The Devil's Blood sva obenem le jaz in moja sestra. Čeprav je takšna situacija včasih nekoliko zmedena, takšen sistem deluje in vsi smo zadovoljni z njim. Ima povsem preprosto logiko: če hočeš biti ustvarjalen po svojih principih, potem prosim počni to, ampak počni to izven meja The Devil's Blood in začni z lastnimi rituali, ustanovi svoje lastno pleme... In člani The Devil's Blood počnejo točno to. Imajo svoje bende in projekte in podobno...

 

DL: Iz kakšnega glasbenega ozadja sploh izhajate?

SL: Sam sem že od otroštva velik oboževalec heavy metala. Ko sem bil mlajši, sem igral v raznih punk rock, heavy metal in hardcore bendih... Pravzaprav sem bil pripravljen igrati v vsem, kar me je spravilo na oder. Ampak ti bendi niso nikdar bili moja stvar... moja glasba. To pač počneš, ko se učiš, kako sploh igrati kitaro, kako se razvijati kot glasbenik. Kar pa se tiče drugih članov v bendu, imamo nekaj pristašev rock'n'rolla, pa psihedeličnih glasbenikov... Ko se pogovarjamo o glasbi, postane jasno, da je je nabor stvari, ki so nam blizu, zelo širok. Na tej turneji recimo se je veliko poslušalo Root, obenem pa tudi AC/DC in Guns'n Roses. Občasno zavrtim Altars of Madness (prvenec benda Morbid Angel, 1989; o.p. D.L.) in kak član benda sploh ne pozna te glasbe, medtem ko je nekdo drug povsem prevzet... Nismo metal bend tiste vrste, ki bi se moral držati tradicije heavy metal glasbe... Mi počnemo, kar hočemo. Vsaj toliko kot Iron Maiden poslušamo Pink Floyd.

 

DL: V intervjuju, ki si mi ga dal prek elektronske pošte kakšni dve leti nazaj za revijo Master Magazin, si zapisal, da je resnica nekaj vredna le, ko je najdena, in ne, ko je dana. Ponovno sem se spomnil na to misel, ko sem opazoval ilustracije vašega novega albuma, oziroma način, kako se besedila prepletajo z ilustracijami. Lahko poveš kaj malega o avtorju teh slik in o tem, kako je ideja o takšni prepletenosti slik in besedil sploh vzniknila?

SL: Pred nekaj leti me je kontaktiral umetnik, ki je hotel ostati anonimen izven The Devil's Blood, in čigar željo bom seveda spoštoval. Ponudil mi je svoje usluge, saj je bil, kot je pravil, zelo navdahnjen s strani naše glasbe in si je želel sodelovanja. Poslal mi je nekaj svojih slik, nad katerimi sem bil precej navdušen predvsem zaradi njegovega očitnega poznavanja določenih principov in filozofskih tokov. Tako sem pričel razmišljati, da bi mu v našem naslednjem projektu dal možnost popolne svobode. Poslal sem mu demo posnetke in besedila, razen tega pa mu nisem dal prav nobene smernice. Edino, kar me je vprašal, je bilo, če bi rad, da slika v črno-beli ali barvni tehniki. Odločil sem se seveda za barve, saj je v vesolju toliko drugega kot le črnina in belina. V naši glasbi je toliko sovraštva, kot ljubezni... Zaradi tega mora biti vizualen izraz eksploziven, in temu umetniku je to res uspelo. Poslal mi je nekaj skic in popolnoma prevzet sem mu rekel, da mu zaupam, in da naj mi ne pošilja ničesar več, dokler ne zaključi z delom. In to je storil. Mislim, da je rezultat izjemen.

 

DL: Definitivno gre za enega izmed najzanimivejših artoworkov, kar sem jih videl v življenju.

SL: Hvala! In se strinjam s tvojo izjavo. Sploh pa, ko je nekaj takšnega povezano s tvojim lastnim delom. Ne vem, koliko si star, ampak rekel bi, da pozna dvajseta? Da? No, ko sem bil star enajst let, sem v trgovini zagledal naslovnico Live After Death (Iron Maiden, 1985 o.p. D.L.) in bil povsem prevzet. Nisem poznal benda, nisem vedel, kaj predstavlja, ampak tisto vinilko sem preprosto moral kupiti. Ko mi je ta umetnik, o katerem sva govorila, poslal e-mail s svojimi predlogi, me je prevzel nek občutek, ki je bil povsem identičen tistemu, ko sem odvijal Live After Death album. "Oh," si rečeš. "Začenja se. Nekaj se začenja prav tu." In takšen občutek bi, če je le možno, rad ponudil ljudem, ki kupujejo naše plošče. Živimo pač v dobi, ko je povsem normalno, da si ljudje downloadajo glasbo in ne kupujejo albumov; takšno je pač dejstvo. Ampak mislim, da v tem primeru (t.j. albuma The Thousandfold Epicentre, o.p. D.L.) ljudje prej kot nam kradejo kar sebi, saj se odrekajo močni izkušnji. Le glasba v kombinaciji z grafikami omogoča poslušalcu, da razbere vsa prekletstva in vse blagoslove... da skratka doživi album v celoti.

 

DL: Pomakniva se k vašemu prvemu EP-ju Come, Reap in k priredbi Rokyja Ericksona White Faces. Zakaj Roky Erickson in zakaj White Faces?

SL: Ko smo začeli z The Devil's Blood je – vsaj za moja ušesa – vsa naša glasba imela neko tipično Roky Erickson atmosfero. To seveda ni pretresljivo, saj gre za glasbenika, ki ga poslušam že dolgo, dolgo časa; The Evil One je recimo album, ki si ga še vedno zavrtim vsaj enkrat na teden. Nikoli ne postane dolgočasen ali izpet. V Rokyjevi norosti je moč najti določeno modrost in skladba White Faces mi je v tem oziru še posebej blizu, saj mi govori tako o mojem boju z lastnimi, notranjimi demoni, kot o nenehnem iskanju novih. To so stvari, s katerimi sem se še posebej ukvarjal v času nastajanja EP-ja Come, Reap. S to skladbo smo se poklonili temu izjemnemu glasbeniku. No, majhno vlogo pri naši odločitvi, da skladbo vključimo na EP, pa je odigralo tudi dejstvo, da mislimo, da je Roky eden izmed najbolj spregledanih in najmanj cenjenih glasbenikov psihedelije. 13th Floor Elevators so – poleg recimo The Great Society ter Jeffersons Airplane – na nek način pravzaprav izumili psihedeličen rock. White Faces je naš majhen poklon Rokyju.

 

DL: Rokyja sem pravzaprav spoznal prek The Devil's Blood.

SL: To je največ, na kar lahko upamo.

 

DL: Si gledal dokumentarec You're Gonna Miss Me, ki prikazuje Rockyjevo življenjsko zgodbo?

SL: Da, seveda. No, če si ga gledal, potem mislim, da veš vse. Da gre človek čez vse to, kar je preživel Roky in ohrani toliko zdravega uma, kot ga je on... to je že čudež.

 

DL: In tudi njegov najnovejši album...

SL: … True Love Casts Out All Evil? Obožujem ga! Bil sem na dveh koncertih s te turneje in... ne vem... V vsakem primeru gre za zelo posebno doživetje. Vsakemu bralcu, ki ne ve, o čem govoriva, bi svetoval, da naj – prosim – posluša Rockyjevo glasbo. V njej se najde kaj za vsak okus.

 

DL: Norost in umetnost. Tvoje misli.

SL: Rečeno je, da morajo biti vsi umetniki blazni, da sploh lahko ustvarjajo. Da umetnik ustvarja nekaj iz niča, mora postati demiurg, demiurg pa je po definiciji blazen. Izkusiti navdih pomeni izkusiti božanskost. Ni važno, za kakšen navdih gre, ampak ko se umetnost ustvarja iz čiste predanosti umetnosti sami (ali bogovom, od katerih je ta navdih prišel), takrat norost postane lepota, lepota umetnost, umetnost pa življenje. Tako sta umetnost in norost zame zelo blizu. To je kot bi hodil po vrvi nad breznom norosti. Če padeš, te bo prevzela in ne boš več ustvarjal. Moraš pa se je dotikati. Dotikati, obenem pa moraš nadaljevati s hojo, obdržati ravnotežje kot človeško bitje, kot oseba, kot umetnik. V The Devil's Blood včasih padem, včasih se obdržim, včasih meja izgine... Navdih ne pride z ukazom ali z našo zavestno odločitvijo. Lahko bi sicer preprosto pisali skladbe, ampak brez pravega navdiha verjetno ne bi bile nič drugega kot posode, napolnjene zgolj z našimi egi. To pa me ne zanima. In upam, da se bom lahko, ko bo napočil čas, da se The Devil's Blood poslovimo s tega planeta, ozrl nazaj in rekel, da naša glasba nikoli ni prihajala iz mene, temveč iz... onkraja. In mislim da se globoko v sebi vsak pravi umetnik zaveda, da on sam ni nič drugega kot medij, nič drugega kot zelo majhen in nepomemben portal, ki je občasno izkoriščen v majhnih izbruhih božanskosti. Izklopiti ego in narediti to, kar je potrebno narediti, je zelo častno dejanje.

 

DL: In tvoji načrti po tej turneji?

SL: Iti domov in se sprehajati z mojim psom po gozdovih. Drugače pa gremo januarja na turnejo z Urfaust, kar bo zelo zanimiva kombinacija. Poleti bomo igrali na nekaterih festivalih, jeseni spet koncerti... Verjetno bomo v prihodnje veliko več nastopali, kot smo v preteklosti. Pripravlja se tudi nekaj nastopov v Ameriki, ampak zaenkrat je še prezgodaj, da bi govoril o podrobnostih.

 

DL: Ste že igrali v Ameriki?

SL: Da, v New Yorku in Baltimoru. Pa tudi v Kanadi. Bilo je dobro in radi bi nadaljevali v tej smeri. Mi smo pripravljeni oditi kamorkoli, če je le situacija temu ustrezna. Ampak po vsem tem pa... ne vem. Kar bo prihodnost prinesla, bo pač prinesla.

 

DL: Še kakšne zaključne besede za bralce?

SL: Hvala za pogovor in če bralci po branju tega intervjuja ne boste hoteli kupiti našega albuma, si privoščite vsaj kaj od Rokya Ericksona!

 

Avtor:
twitter facebook