recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

intervju

16. 3. 2012  Sence v temi 
''Moje mnenje glede te vojne se ni spremenilo, ker je posledica teroriziranje celega sveta.'' (Trevor Phipps, Unearth)

Unearth bi lahko opisali le kot še eno metalcore skupino, vendar ta opis ne more držati, ko uvidiš, da je skupina neverjetno vztrajna, napredek pa pokaže z vsakim albumom. Lahko bi rekli, da so začeli pod močnim vplivom hardcore skupin, vendar so svojo vizijo hardcora močno zmetalizirali, ko sta se kitarista začela zgledovati po Metallici, Megadeth in Iron Maiden. Močan vpliv pa imajo tudi švedske melodične death metal zasedbe, ki jih mnogi ameriški bendi častijo kot bogove.

Unearth so v skladu s hardcore skupinami kritični do političnega in družbenega okolja. V njihovih besedilih je veliko negativnih pogledov, obenem pa s kakšno pozitivno skladbo dajejo upanje za obstoj v tem temačnem svetu.

Kaj nam je zaupal pevec in pisec besedil, Trevor Phipps, si preberite v intervjuju, ki je bil opravljen lansko leto v Gradcu, kjer se je ustavila turneja Hell On Earth.

Primož Novak: Pozdravljen, kako se imate na turneji, kateri dan na turneji vam je bil najboljši?

Trevor Phipps: Bilo je nekaj res dobrih dni zaenkrat. V Nemčiji smo bili headlinerji festivala, kar je bilo res dobro. Šlo je za ta turnejski paket (Hell on Earth op. P.N.) z lokalnimi skupinami, ko je prišlo okoli 2000 ljudi. Belgija naslednji dan je bila tudi odlična, potem smo imeli zelo natrpan klubski nastop v Stuttgartu, kjer je kar mrgolelo odrskih skakalcev.

PN: Kako se razumete z ostalimi skupinami, ki jih ni malo? Skupaj je na turneji šest skupin.

TP: Tu sami dobri ljudje, zelo se zabavamo, igramo karte. Turneja je zelo raznolika, veliko je hardcore skupin.

PN: Pred dvema dnevoma je minilo deset let od odmevnega 11. septembra. Kakšni so kaj tvoji občutki na ta dogodek, ko pogledaš nazaj? Se ti je mnenje o celotnih zadevi po vseh teorijah zarote, protiterorističnih vojnah kaj spremenilo?

TP: No, vojne v Iraku ne bi nikoli podprl, glavni razlog so tu bili politiki, ki so to videli kot nujo. Kar se je zgodilo, se pač je. Moje mnenje glede te vojne se ni spremenilo, ker je posledica teroriziranje celega sveta. Sedaj se sicer stvari obračajo na boljše. V času napada sem bil star 23 let in se vsega zelo dobro spomnim. Pustilo je na meni precej emocionalen pečat, ker smo bili en teden pred napadom pri dvojčkih.

PN: Nedavno ste izdali album Darkness in the Light, ki se lahko pohvali z dobrimi kitarskimi soli in spevnimi vokali. Deluje mi tudi precej pozitiven album.

TP: Veliko je tudi tem, ki niso pozitivne. Že naslov ni ravno pozitiven, saj se ukvarja z notranjimi boji. Vsekakor je tudi pozitiven album, vendar smo pri naslovu izbrali bolj negativno stran, ki na albumu prevladuje. Spevne vokale smo vpeljali, ker nas stabilizira. Uporabili smo jih prvič po EP-ju Endless. Skladba Endless je med oboževalci zelo priljubljena, zato smo poskusili še enkrat z vpeljavo spevnih vokalov. Zgledovali smo se po albumu The Oncoming Storm  s tem, da je album bolj ekstremen. Prejšnji album The March mi je všeč, vendar ni ekstremen, temveč temelji na groovu. Tokrat smo naredili bolj udarni, obenem tudi bolj dinamičen album.

PN: Spevni vokali na albumu delujejo, kot da želite povedati, obstaja upanje.

TP: Da, še posebej na skladbi Overcome. Recimo skladba Watch It Burn je precej negativna, govori o politiki. Tu čisti vokali nimajo pozitivne energije.

PN: Na vsakem albumu imate več kitarskih solaž. Kaj vas je pripeljalo do tega, da je tega vedno več? Kaj navdihuje vaše kitariste?

TP: Vedno sta si želela igrati več melodij, harmonij in solaž. Ne vem sicer, zakaj je tega več, vendar gre za precej naravno stvar. Ravno tako sta kot kitarista (Ken Susi in Buz McGrath op. P.N.) zelo napredovala, poslušala pa sta veliko Metallice, Megadeth in Iron Maiden, ki so polni solaž. Vse skupaj gre precej naravno, na prvem albumu je en solo, potem pa vedno več, na tem zadnjem albumu je na vsaki skladbi solo.

PN: 2006 ste izdali album III: In the Eyes of Fire, ki ga je produciral Terry Date. Spomnim se, da si trdil, da vaš prejšnji producent Adam Dutkiewicz ni bil najbolj ustrezen za vaš zvok, vendar ste za zadnji album le odločili zanj. Kaj vas je pripeljalo do ponovnega sodelovanja z njim?

TP: Tu sta se odločila predvsem kitarista. Adam je glasbenik, igra bobne, bas kitaro, kitaro in druga glasbila, kar pomeni, da zelo razume zahteve glasbenika in oba naša kitarista sta nekako pogrešala delo z njim. Zame sta oba dobra in od obeh odneseš dobre izkušnje. Je pa tu veliko naredil tudi Ken (Susi – kitarist op. P.N.), ki je snemal album, ko je bil Adam odsoten zaradi turneje s Times ofGrace.

PN: Vsi pravijo, da ste metalcore skupina, s čimer se jaz ne bi v celoti strinjal, vendar tu gre pogosto za mnenje oboževalcev oldschool metalcev, ki jim moderne zadeve ne ustrezajo. Kaj si misliš o tem?

TP: Nisem ravno veliki oboževalec definiranja glasbenih žanrov. Mislim, da gre le za podaljšek metala, ki pa je del rock'n'rolla. Če nekdo ne mara neke skupine v določenem podžanru, bo zato vanj porinil še druge skupine, kar pa ni pošteno. Ljudje bi morali dati priložnost ekstremni glasbi, če imajo radi skladbo, potem podžanr ni pomemben. Metal dandanes je nekako majhen žanr, še vedno tu ni toliko oboževalcev. V metal svetu je ogromno divizij o tem, kakšen metal skupina igra. Ko sem bil še mlajši, je bilo veliko divizij iz metala in hardcora. Ni bilo pa toliko divizij o nekem podžanru.

PN: Danes smo priča temu bolj na internetu, ko se mladina v nedogled ukvarja z definiranjem skupin.

TP: Ja, nismo pa nikoli bili trendovska skupina, namreč po vseh letih smo še vedno tu. V desetih letih so mnoge skupine izginile. Ko pogledam kako revijo iz leta 2005, smo med vsemi članki imeli zelo majhen delež. Veliko skupin je bilo na sceni dve leti in sedaj jih ni več. Mi smo še vedno tu in bomo še dolgo ostali.

PN: Kar se tiče vaših besedil, ste se nekako vedno bolj držali hardcore tematik o bojevanju za obstoj in kako je treba držati skupaj, niste ravno šli v neke emocionalne teme kot recimo All That Remains.

TP: Za besedila skrbim jaz. Začel sem z metalom, recimo z Anthrax, kasneje sem spoznal še hardcore, kot npr. Earth Crisis in Sick of it All. Te skupine pa recimo še Pantera so me navdihovale za pisanje besedil. Nikoli si nisem želel pisati o zmajih in čarovnikih, temveč sem raje opisoval realnost. Sem sicer oboževalec teh fantazijskih besedil, kot recimo pri Rhapsody, ki pojejo o zmajih in čarovnikih, o čemer pa jaz ne morem pisati, ker sem vezan na resničnost.

PN: Deluje bolj, da na vas vpliva družbeni sistem.

TP: Ja, imamo skladbe o politiki, veri, osebnih izkušnjah. To so stvari, ki name vplivajo in se zbirajo v nekakšnem čustvenem jedru.

PN: Kakšno je tvoje mnenje o metal sceni iz Bostona, od koder izhajate? Od tam izhaja kar nekaj skupin, ki imajo mednarodno prepoznavnost.

TP: Širile so se govorice, da se je tu začel metalcore, ko so na sceno prišli Shadows Fall, All That Remains, in celo The Red Chord, ki so prišli malce kasneje. Vendar metal scena konec devetdesetih in v začetku 21. stoletja ni ravno cvetela. Koncertov ni bilo veliko, razen če je prišla Pantera. Seveda pa je bilo kar nekaj hardcora, s katerim se je razvilo gibanje, ki se je povezalo z metalom, podobno kot v Kaliforniji. Evropa je bila za sceno Massachusetts zelo pomembna, kar se tiče vpliva, s skupinami, kot sta At the Gates in In Flames. Sploh ta skandinavska scena nam je zelo pomagala, da smo si ustvarili neko znamko.

PN: OK, še vprašanje, ki vprašam marsikaterega metal glasbenika. Poslušaš še kaj drugega kot metal? Recimo Dez Fafara od DevilDriver pravi, da posluša veliko countryja.

TP: Countryja kaj dosti ne poslušam, mogoče si zavrtim kakšno staro zadevo od Johnnyja Casha. Zelo rad prisluhnem kakim White Buffalo iz Kalifornije, ki so nekakšen temačni folk. Na busu smo si zavrteli zadnji album od Foo Fighters, ki je zame dober rock'n'roll album. Drugače pa še vedno poslušam veliko metal, vendar po koncertu si ga ne želim poslušati.

PN: Če zaključiva, kaj vas čaka v prihodnosti? Verjetno bo padla kakšna turneja ter pisanje novega materiala?

TP: Na turneji bomo do konca tega leta (2011 op. P.N.). Za leto 2012 se še dogovarjamo, vendar se bomo kmalu vrnili v Evropo (trenutno se skupina mudi po Evropi s Heaven Shall Burn in Neaero - op. P.N.). Potem bomo opravili nekaj festivalskih nastopov, tako da nas boste še videli v sklopu promocije tega albuma. V roku enega leta bomo tudi začeli pisati novi album.

PN: Imaš še kakšno sporočilo?

TP: Hvala za podporo zadnjih deset let. Kot sem povedal, skupine hitro propadejo, mi nismo, ker imamo dobre oboževalce.

twitter facebook