recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

intervju

18. 6. 2011  Sadist - Progressus furvae nubes super 
''Dandanes ljudje mislijo, da biti progresiven pomeni telovaditi skozi skladbe, nam pa je ljubša definicija iz 70-ih, torej eksperimentiranje.'' (Tommy Talamanca)

Sadist so v mnogih ozirih netipična italijanska skupina. Prav tako so eni od redkih, ki jim je uspelo narediti glasbo, ki bi jo opisali kot progressive black metal. Tu je potrebno poudariti, da nikakor ne gre za black metal, ki smo ga ponavadi vajeni.  Stališče, da je black metal lahko le skandinavsko orientiran, se tu pokaže še kako zmotno.

Sadist so skupina, ki združuje najboljše, kar lahko najdemo v italijanski kulturi. Ljubezen do grozljivk so odlično inkorpirali v svojo glasbo. Povrh vsega pa je pri njih še prisotna žlahtna italijanska tradicija, ki se le redko manifestira pri italijanskih skupinah. Govorim o hrepenjenju po originalnosti. Kljub temu je treba priznati, da so Sadist zašli s poti s plato Lego, ki je bila v takratnem času označena za moderen nu metal. Po menjavah v postavi so se zopet obrnili k svojem  zastavljenem cilju in od takrat gre za skupino v glasbenem smislu kot po maslu.

O vsem tem se se pogovarjal z njihovim klaviaturistom/kitaristom, Tommyjem Talamanco, ki je med drugim tudi vodja skupine.

Nenad Čekrlić: Pozdravljen, lahko za začetek podaš občutja o Sloveniji, Metalcampu...?

Tommy Talamanca: Metalcamp je zelo velik festival, na katerem nas veseli igrati. Nazadnje smo v Sloveniji igrali pred Sepulturo, tokrat pa imamo tako uro, da lahko odigramo, potem pa se malce ohladimo na plaži (smeh).

NČ: Posneli ste mnogo albumov, izmed katerih marsikomu ni bila všeč plošča Lego. Zakaj ste se takrat odločili spremeniti smer glasbe?

TT: Naš zaščitni znak je ravno to, da vsakič naredimo drugačno ploščo. Nismo skupina tipa AC/DC ali Manowar; všeč sta mi obe, a smo Sadist le drugačen bend. Imamo progresiven odnos. Dandanes ljudje mislijo, da biti progresiven pomeni telovaditi skozi skladbe, nam pa je ljubša definicija iz 70-ih, torej eksperimentiranje. Skušamo napisati nekaj drugačnega, uporabiti različna glasbila ... Lego ni bil tipičen metalski album, za nas je to pomenilo narediti nekaj res drugačnega. Zaradi slabih odzivov smo delovanje benda ustavili, saj je bil tudi skrajni čas za to, za razmislek o prihodnosti. Vrnili smo se leta 2006 in napisali album, ki se nam zdi zelo dober. Tudi odzivi so bili pozitivni.

NČ: Kakšna pa je zgodba za ploščo Tribe?

TT: Ni ravno posebne zgodbe, le to, da je album bolj usmerjen v kitare oz. klaviature. Mnogim je to všeč, takrat nam je bilo zelo pomembno skladati spevno. Če si pesmi nisi mogel zapeti, tistem albumu ni ustrezala.

NČ: Povej nam kaj o tvojemu igranju klaviatur. Pogosto na njih uporabljaš kitarski "power chord", zakaj?

TT: To je predvsem zato, ker nisem klaviaturist, pač pa primarno kitarist. Zdi se mi, da je moj način igranja edinstven, preprosto rad tako delam glasbo. Zame to ni igranje dveh ločenih glasbil, le igranje na drugačen način. Nekateri uporabljajo kitarski sintisajzer, jaz raje uporabim pravega, saj mi bolj ustreza normalen zvok kitare.

NČ: Bi kdaj v bend najel dodatnega glasbenika, klaviaturista, morda tudi kitarista?

TT: Ne. Včasih imamo tolkalca, na zadnjih dveh albumih, Sadist in Season in Silence, smo ga uporabili. V primeru, da ostane kaj prostora znotraj skladb, tega radi zapolnimo s tolkali. Glasbi doprinese "groove". Pomembno je tudi ravnotežje med vsemi glasbili; bas, bobni, činele, vokal, kitara ... Zato zadnja plošča ni toliko kitarska, imeli pa smo zelo močen zvok bobnov. Smo metal bend, a želimo, da so naši poslušalci pozorni na vsa glasbila, zato se tudi bas kitaro dobro sliši.

NČ: Vaš prvi bobnar je bil Peso iz Necrodeath, ki je bil dolgo v skupini. Se vam zdi bend bolj prazen brez njega?

TT: Niti ne. Peso je resda bil v bendu 5 ali 6 let, a se je odločil osredotočiti na Necrodeath, ko smo Sadist pričeli dvigovati nivo tehničnosti. Ustrezala mu je bolj tradicionalna smer glasbe. Zamenjali smo bobnarja za ploščo Crust, kasneje smo dobili Alessia. Postava je dobra in funkcionira od leta 1998, resnično smo zadovoljni.

NČ: Večina italijanskih bendov je zelo tradicionalnih, zato je marsikdo presenečen, ko sliši Sadist. Kako to, da se toliko razlikujete od ostalih italjanskih skupin?

TT: Ne vem! (smeh). Seveda sem sam Italijan, a o tem ne razmišljam prav veliko. V Italiji mi je marsikaj všeč, marsikaj pa tudi sovražim, recimo trenutno politično situacijo. Zelo ponosen sem na našo metal sceno, a smo Sadist drugačni, manj tipični za italijanski metal. Imaš klasične metal bende, kot so Rhapsody, novejše bende, kot npr. Lacuna Coil, thrash metal bende, kot so Extrema ... Sadist smo nekoliko neobičajni, progresiven metal, ki včasih spominja na death, včasih na thrash metal.

NČ: Bi Sadist torej opredelil kot progresiven death? Morda celo black metal, zaradi temnega prizvoka glasbe?

TT: Ob poslušanju plošče Above the Light, ki je bila izdana leta 1993, se je potrebno zavedati, da skupin, kot so Cradle of Filth še ni bilo na tržišču. Prvenec je bil zelo temen, atmosferičen, morda bi se ga dalo opredeliti kot death/black metal. A besedila nikoli niso imela opravka s Satanom, to nas ne zanima, ravno tako kot govorjenje o Jezusu. Spremenili smo se ob vsakem novem albumu, zato gotovo lahko opredeliš Sadist kot progresivno skupino, saj smo napredovali ploščo po ploščo. S tržne plati to ni tako dobro, zato nismo nikoli podpisali pogodbe z veliko založbo. Vem, da je Sadist odličen bend, a je naša glasba preveč kompleksna. Nismo za množice, smo bolj v slogu bendov, kot so Cynic.

NČ: Besedila skupine se pogosto ukvarjajo s temno stranjo človeške psihe, nam lahko poveš kaj o izbiri slednje teme?

TT: Sadist je eksperimentalna skupina, a še vedno spadamo pod metal. Smo ekstremna metal skupina in nam ustreza temnejša atmosfera. Ne vidimo smisla v tem, da bi govorili o Satanu, saj v to ne verjamemo, glede na to, da smo vsi ateisti. Tudi bolj zanimivo se nam zdi govoriti o človeštvu.

NČ: Kaj pa meniš o ponovni združitvi bendov, kot so Cynic, Atheist in Pestilence?

TT: Menim, da je zadnja plošča benda Cynic, Traced in Air, odlična. Tudi Focus je eden izmed mojih najljubših metal albumov. Ko sem ga prvič slišal l. 1994, je to bil šok. To je zelo vplivalo na to, kakšno glasbo igramo Sadist. Tako kot oni smo želeli igrati tehnično, a še vedno pisati dobre skladbe. Osebno me to najbolj zanima. Pri Pestilence bi me zelo veselilo, če bi posneli album, ki zveni bolj podobno Spheres. Sicer pa menim, da so Pestilence, Atheist in Cynic med pomembnejšimi bendi v slogu tehničnega oz. progresivnega death metala. Zdi se, da danes mnogo ljudi želi poslušati tehničen metal, a se mi tega ne lotevamo na tipičen Dream Theater način; ni nam do tega, da čimbolj do izraza pride tehnična sposobnost. Konec koncev je pomembna glasba. Upam, da se bo v prihodnosti več skupin lotilo ustvarjanja novih tipov glasbe, ne le ponavljanja za predhodniki.

NČ: Sadist nikoli niste imeli toliko jazzovskih elementov v glasbi kot Cynic, Atheist in Pestilence. V tem obziru ste bili bolj podobni Death. Kako to, da ste se odločili ubrati tak pristop? Si mnenja, da jazz ni združljiv z metalom?

TT: Ne, ni bilo tako. Ne vidim smisla v igranju nečesa, kar je bilo v preteklosti preigrano na isti način. Jazz tudi ni le skupek lestvic. Sicer uporabljamo jazzovske harmonije, ne pa tipičnega jazz zvoka. Mnogo ljudi tega ne prepozna, a mnogo naših kitarskih delov pride iz te glasbe. Ne iz razloga, ker bi to bil jazz. Gre preprosto le za glasbo.

NČ: Kaki so vaši načrti v prihodnosti?

TT: Celo poletje bomo prebili v Evropi po raznih festivalih, na potrditev jesenskih turnej pa še čakamo. Ko se vrnemo s turneje, morda pozno decembra, bomo morda pričeli razmišljati o novi glasbi.

NČ: Imaš še kaj povedati slovenski publiki?

TT: Seveda. Uživali smo na Metalcampu in upamo, da se bomo vrnili v Slovenijo čim prej!

Avtor:
twitter facebook