recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

intervju

22. 12. 2011  Program domače alternative 
Kravatarje v glasbeni industriji tako ali tako zanima le denar in ne toliko glasbena zvrst.

Če bi začeli kar takoj, brez uvodnih besed in odvečnega govorjenja, vam je Profanity na krožniku prinesel intvervju z Ivom Lozejem, ki pa naj ne bi bil neznanka tistim, ki se spoznate na Slovensko ekstremno sceno. Za vroče "detajle" in ljubezni berite dalje ...

MWK: Pozdrav! Kot prvo, te moram vprašati, kdo si? Kaj igraš? Zakaj si se odločil za preigravanje v The Hoax Program?

IL: Živjo, sem Ivo, basist, tisti član v bendu, ki običajno kliče za vaje, piše muziko in skrbi za vse tisto, kar sodi k sami prepoznavnosti benda. 
Razen Janija, ki je prišel v bend kasneje, se vsi poznamo že zelo dolgo (iz osnovne šole ali pa še kaj dlje) in ker so nas zanimale iste stvari, ideje in glasba, smo se nekega dne znašli vsak s svojim inštrumentom v kleti. Tako je leta 1997 nastal hardcore/punk bend Low Punch, iz katerega so 10 let pozneje zrasli The Hoax Program. V bendu sem preprosto zaradi druženja s starimi kameradi, ker se dobro razumemo in ker, kot kaže, ne moremo eden brez drugega. 
 

MWK: Glede na to, da preigravate HC pomešan z ostalimi zvrstmi, bi te najprej vprašal, kako je prišlo do tega, da ste se odločili za omenjeno zvrst. Kateri so bili tisti dejavniki ali pa vzorniki, ki so vas pritegnili k takšnemu stilu in kaj je tisti cilj, katerega kot THP hočete doseči?

 

IL: Kot sem že prej povedal, so naše korenine v hardcore/punku. V sceni, ki nas je pritegnila tako z iskrenostjo in energijo godbe, kot tudi ideološko, se smukamo že od rosnih najstniških let in tega v glasbi ne moremo skriti pa naj si bo žanrska izbira še tako drugačna. Kakšnih velikih ciljev z bendom nimamo. Včasih nem zadostujejo že vaje za vikend, kjer si damo duška z rock'n'rollom in za dve uri odmislimo vse ostalo, sicer pa nekako stremimo k temu, da glasba nikoli ne stagnira, a obenem ostaja udarna in močna, tako glasbeno kot tudi sporočilno.    

MWK: Vaš izdelek Lost Songs, Forgotten Melodies (2008) je pridobil kar precej novih poslušalcev že pri prvem poslušanju. Ali je kakšna razlika med prejšnjo izdajo in najnovejšo (II, 2011) ?

IL: Heh, ne vem koliko novih poslušalcev smo pridobili z našo prvo plato, ker je tisti kupček neprodanih CD-jev, ki se kopiči pod mojo posteljo še vedno zelo zajeten. Sicer pa se do nedavnega niti nismo kaj prida trudili s tem, da bi ljudje ta album slišali, ker nad samim izdelkom nismo ravno ponosni. Plato smo posneli prehitro pa tudi precej površno, vsaj kar se samega zvoka tiče. To smo popravili z novo ploščo '''II'', za katero smo si vzeli malce več časa. Našo godbo smo ojačali še s petim članom na kitari (Jani) in nekako že od začetka imeli izoblikovano vizijo končnega izdelka. Lahko bi rekel, da smo vse skupaj ponesli na en nov, bolj zanimiv nivo ustvarjanja, kar se na sami plošči tudi dobro sliši.

MWK: Prihajate iz več različnih skupin Elodea, Real Life Version, iamdisease. Ali so omenjene skupine še vedno vaša prioriteta ali The Hoax Program že ''rine'' v ospredje?

IL: V imenu Janija, ki skrbi za vokal in kitaro v Real Life Version, ne morem govoriti, zase pa lahko rečem, da bendu The Hoax Program nikoli ni bilo treba riniti v ospredje, ker je tam že bil. Stari frendi imajo pač prednost, kar pa še ne pomeni, da bi zaradi tega kdaj zapostavljal svoja druga dva benda, Iamdisease in Elodea.

MWK: Kot Slovenci se dobro zavedate, da je Slovenski trg bolj ali manj kar precej omejen na popularno in evrovizijsko sceno, ali misliš da bo ekstremna glasba v Sloveniji kdaj prišla na raven popularne in bolj prodajane glasbe, kakor npr. v Ameriki Lamb of God, Slipknot, Deftones, Suicide Silence,…?

IL: Saj veš, tiste stvari, ki doletijo Ameriko, se prej ali slej prenesejo tudi v Evropo. Zaradi same globalizacije in interneta gre to še toliko hitreje. Pri nas zna to trajati malce dlje, ker smo majhni in kot taki zaprt narod, ni pa to nobena znanstvena fantastika. Kravatarje v glasbeni industriji tako ali tako zanima le denar in ne toliko glasbena zvrst. 

MWK: Naštel ti bom nekaj Slovenskih skupin in ti mi povej kakšni se ti zdijo in kakšno mnenje imaš o njihovi glasbi.

DICKLESS TRACY
IL: Legende domačega podtalja se ne dajo. Vsaka čast!

GOLLIWOG
IL: Cool ljudje, cool punkrock.
 
VULVATHRONE
IL: Všeč mi je grind, všeč mi je pornografija, oboje hkrati pa niti ne.

HELLCRAWLER
IL: Motosluts from hell. Odkar sem prodal APN 6 se bolj malo vidimo. 

AKTIVNA PROPAGANDA
IL: To, da so najbolj prepoznaven punk/hardcore bend pri nas, ni naključje.

SOMRAK
IL: Poznam le po imenu.

DEAD DILDO DROME
IL: Uhh, spet si me dobu.

ZLATAN ĆORDIĆ-ZLATKO
Zlatko ti daje sijaj, ne pa sreče.
 
DADI DAZ (!!!)
IL: Ma kje si se pa tega spomnu?

MWK: Glede naštetih skupin, katere bi ti še osebno izpostavil in ki niso bile omenjene, da bi lahko rekel, dobra skupina/dobra zvrst za Slovenski trg.

IL: V Sloveniji imamo veliko kvalitetnih bendov, ampak če že moram koga posebej izpostaviti, so to ljubljanski Carnaval, ki res delajo odličen stoner rock. Takoj za njimi bi omenil še In-Sane, Leechfeast, Real Life Version, Human Host Body, The Canyon Observer, Grrizli Madams, Final Approach, Joko Ono, itd., itd. ...  

MWK: Če se še malo ustaviva v Sloveniji, ali je politika v glasbi po tvojem mnenju prisotna tudi na slovenskem trgu, ali smo Slovenci trenutno bolj ali manj zaprti in se o tem ne upamo povedati ''na glas'' ?

IL: Prej si me spraševal po Golliwog in Aktivni Propagandi. To sta že dva benda, ki sta sporočilno precej angažirana. V politični in ekonomsko gospodarski drami, ki smo ji priča v zadnjih letih je težko ostati ravnodušen in brez nekega kritičnega mnenja. Ne vem zakaj si kdo v Sloveniji tega ne bi upal povedati na glas. Svobodo govora za enkrat še imamo, udarnost in agresija hardcora, punka ali metala pa je od vedno bila odličen ventil za sproščanje takšnih in drugačnih frustracij.   

MWK: Turneje … nujni delež skupine, da se dokaže tudi publiki v živo ali izgovor, da se napiješ in prodaš kakšno majico?

IL: Odvisno od benda oz. kako resno stvar vzameš. S The Hoax Program smo si časovno lahko privoščili Klubski Maraton, ki je zreduciran na vikende. Za kaj več nam žal v tem momentu ne znese, glede na to, da smo vsi že v službah, eni imajo familije, itd. Menim, da so koncerti in turneje od vedno bili najboljši način, da prideš do publike, kot tudi odlična prilika, da iz neke posebne perspektive vidiš del sveta, ki ga sicer nikoli ne bi, da dobiš nova spoznanstva in valda, da se ga napiješ in prodaš kako majico.   

MWK: Če bi se moral odločiti med preživetjem Helene Blagne in Damjanom Murkom, koga bi poslal v smrt in komu bi dal priložnost, da še naprej prepeva o »po prsih kosmatih mornarjih iz 90-ih«?

IL: Oba bi rešil. Se mi zdi, da jima kot kosmati mornar iz 90-ih to dolgujem.

MWK: Če bi se imel možnost pridružiti katerikoli skupini po celotnem svetu, da z njimi odpoješ eno skladbo v živo, za katero bi se odločil in zakaj?

IL: Nisem pevec in nimam nobene želje po tem, da bi kdaj bil, niti za en komad niti z najljubšim bendom. Bi pa z veseljem priključil svoj bas na vso tisto »frštekarijo«, ki jo Sunn O))) vlačijo s sabo. Recimo za komad Orthodox Caveman.  

MWK: Pred koncem mi še zaupaj, kaj si misliš o SAZAS in pa znane zadnje besede za bralce Profanity.si ….

IL: Kot večina folka s takšnim in drugačnim delovanjem v domačem podtalju oz. alternativni sceni, tudi sam gledam na SAZAS kot na parazitsko združenje, ki skrbi za nič drugega kot za špeh domače glasbene smetane in seveda za svoj lastni žep. To, da sem kot avtor zakonsko prisiljen uveljavljati svoje pravice preko SAZAS-a je čisti absurd, še zlasti, ker je zakon pisan na kožo avtorjev in drugih, ki se s tem ukvarjajo profesionalno. Tu seveda še najbolj »najebejo« organizatorji dogodkov tistih avtorjev, ki iz omenjene skupine izpadejo. Resnično upam, da se bo na tem kaj spremenilo.  

Bralce in bralke Profanity pa vljudno vabim na »release party« naše nove plošče ''II'', ki se bo zgodil januarja, na petek 13., v ajdovskem klubu Baza!   

MWK: Hvala za tvoj čas.

IL: Hvala tebi.

 

twitter facebook