recenzije

Haspyd

Перехрестя двох вітрів

Liturgy

Origin Of Alimonies

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

banner
banner

intervju

15. 8. 2013  Paolo Girardi: Slikar, rokoborec in nova podoba metalskega podzemlja 
''Mislim, da je dobra kopija ali študija klasične slike bolje kot aroganca današnjih 'umetnikov', ki 'ustvarjajo' s pomočjo hladnih provokacij.''

O glasbi in zamislih podzemlja ekstremne glasbe sem v preteklosti napisal marsikaj. Nekatere stvari osebno, nekatere subjektivno, vse pa so se vile okoli ene najbolj centralnih tem tega gibanja: estetike. Današnji underground bendi ohranjajo duh 80-ih in zgodnjih 90-ih deloma tudi zato, ker jih je težko dobiti. Gre za hudičevo ekskluzivističen klub. Naklade albumov so omejene, naroča pa se jih iz tujine, zato pri naslovnicah in embalaži ne gre več zgolj za "nekaj lepega", kar paše skupaj z glasbo, pač pa se od slikarjev, risarjev in dizajnerjev zahteva več. Naslovnica je namreč postala nujen del vsebine, nekaj, kar zvočni podobi albuma prikroji vizualno plat, ne pa zgolj napopa gor sliko ki za silo "paše".

In nihče ni boljši v tem od Paola Girardija, ki s svojimi izjemnimi prikazi narave, ki so jo porušili nadnaravni vplivi ali vojna, ali pa grotesknimi kreaturami, ki zrcalijo sam propad človeštva, z gotovostjo postaja sinonim za vizualno podobo sodobnega black oz. death metala. Čeprav ima Paolo svojo temno plat, ki se še kako odraža v njegovih delih, vseeno gre za človeka, ki ima poleg obila talenta zanimivo ozadje in polno kapric. Četudi je intervju bil opravljen prek spleta in se zato kaka tema (nehote) ponovi tudi po večkrat, dialog s Paolom Girardijem vseeno deluje živo, mož pa podaja globoke odgovore tudi na najbolj trivialna vprašanja. Poglejmo si torej vizije Paola Girardija, metalskega rokodelca in rokoborca:

Andrej Čuk: Najprej bi rad izrazil spoštovanje do tebe kot umetnika, in to takega, ki je resnično pozoren na podrobnosti na naslovnicah. Kakšen vpliv ima torej metal glasba na tvoje naslovnice, iz perspektive oboževalca heavy metala? Kako te to loči od slikarjev, ki so ustvarjali metal naslovnice, a niso bili oboževalci glasbe? Poslušaš glasbo, ko slikaš?

Paolo Girardi: Ciao, najlepša hvala za komplimente. Sam se nimam za velikega slikarja, zato mi take besede vedno veliko pomenijo. Menim, da slikar mora biti prožen, razgledan in "vsejed", a je v metalskem ambientu vendarle vse drugačno. Vizualno gledano sem drugačen, da, ampak to, kar nas vse združuje, je ta naša skupna strast do glasbe, zato sem mnenja, da morajo biti "umetniki", ki slikajo metalske naslovnice, vključeni v metalsko gibanje. Metal ni kot pop glasba ali disco: strast do našega ambienta, starošolskih korenin in klasičnih plošč so pomembne sestavine za ustvarjanje novih slik polne intenzivnih, močnih in klasičnih občutij. To je nekaj osnovnega. Osebno ne maram umetniških krogov, ki so polni pedrov, kravatarjev in hladnih ljudi. Raje imam naš ambient, kjer sem našel najbolj zagrete ljudi in tudi svoje najboljše prijatelje. Ko slikam, poslušam metal: metal iz 80-ih, temno rock glasbo iz 70-ih pa tudi kaj '90s metala. Z glasbo, ki predstavlja moje korenine in ob kateri sem odrastel, se počutim udobno.

: Nam lahko podaš svoj slikarski in metalski življenjepis?

PG: Vedno sem bil samouk slikar. Risal sem odkar sem bil malček, še preden sem spregovoril sem porisal stene doma, zato me je oče pogosto tolkel, da sem odnehal. Celo otroštvo sem risal, a sem bil kmalu prisiljen v humanistično smer v srednji šoli, kar je trajalo do vojske pri devetnajstih, torej l. 1993. Poleg tega sem bil freestyle rokoborec na nacionalni ravni; to sem še vedno. Vedno sem treniral dnevno in se udejstvoval turnirjev in tekmovanj. To je pomembno, ker me je šport naučil slikati, ne pa likovna akademija, kjer sem študiral po vojski. Ta čudovit, edinstven šport me je navadil discipline, prožnosti, samospoštovanja, strasti, ljubezni, domišljije, požrtvovalnosti in samote. V šoli sem se naučil vsega, kar ni dobro. Učitelji in študenti tam so bili kup budal, po moje. Zato sem odnehal pred diplomo in se zaprl v studio, ki mi ga je dal oče. Tam sem dan za dnem leta in leta kopiral stare italijanske mojstre, tako sem se seznanil s svojimi evropskimi koreninami. Strast in ogenj v meni nikoli nista odmrla. Moral sem postati slikar za vsako ceno, za denar mi je bilo vseeno. Naslikal sem mnogo tihožitij, krajin, slik zase, tudi takih, ki so vključevale rokoborstvo. Zvočna podlaga v teh letih je bila metal, vsakič po cel dan. Po letih sem naslikal svojo prvo sliko za Blasphemophagher, na prošnjo mojega prijatelja RR Bastarda (kitara, vokal). Od takrat sem imel vse več naročil iz metalskih krogov z bendi, kot so Diocletian, In League with Satan itd. Zdaj slikam samo metalske naslovnice, zelo sem zaposlen in tako mi je všeč. Moja strast do metala in slikanja ne bo umrla, dokler sem sam živ.

Kar se tiče metala ti lahko povem, da se moj okus od leta 1988 ni spremenil. Moji najljubši bendi so sprva bili Manowar, Maiden in Anthrax, sčasoma pa sem se razvil. Moja zbirka obsega temno rock glasbo iz 60-ih in 70-ih, metal iz 80-ih, death metal iz 90-ih, tudi nekaj southern rocka, a nič kaj več od tega.

: V tvojih slikah je videti nivo podrobnosti, ki je nenavaden celo za metal. Kaki so tvoji umetniški vplivi?

PG: Hvala, sicer nisem perfekcionist toliko v podrobnostih kot se raje posvečam temu, da imam čimbolj romantičen in močen feeling v slikah. Name je vplivalo na tisoče slikarjev in gibanj.  Med njimi so Goya, El Greco, Rembrandt, Friedrich, Turner, Bosch, Grunewald, Brueghel, Michelangelo, Leonardo, Caravaggio, Guercino, vsa evropska slikarija iz 16. in 17. st. ter vsa evropska in severnoameriška slikarija iz 19. st.

: Zelo me je navdušil tvoj spletni komentar, v katerem si trdil, da si na prvem mestu obrtnik, rokodelec. To me spominja na zgodovinsko vlogo slikarjev in kiparjev, tudi velikih mojstrov. Lahko razložiš to misel? Je tvoj pristop k umetnosti bolj klasične narave, ali ima tvoje delo tudi kak sodoben element?

PG: To menim iz osebnega ponosa, saj je moj pristop čisto ročen (nič tehnologije!!!), zaradi moje "neandertalske narave", tudi zato, ker mislim, da je dobra kopija ali študija klasične slike bolje kot aroganca današnjih "umetnikov", ki "ustvarjajo" s pomočjo svojih hladnih provokacij, prazne ironije, breztemeljnega nasilja, brez korenin, brez obzirnosti do naše zgodovine. Menim, da ne spadam v svet takih umetnikov. Vedno sem sovražil današnje slikarje. Splošno se mi zdijo intelektualizirani in brez strasti, nas metalce pa obsojajo za bedne, nerazgledane ljudi. Ta njihov svet, ki je narejen zgolj iz posla in lažnih nasmehov, sovražim. Seveda moje delo vključuje tudi nove navdihe, saj bi se bilo leta 2013 neumno pretvarjati, da sem slikar iz leta 1600. Sodobne navdihe pa uporabljam le z namenom dati svojim slikam še več feelinga in romantične globine.

: Kot sorodna tema, predpostaviva, da se pogovarjaš z nekom, ki ni seznanjen s tvojim delom. Kaj bi rekel, da jim nudiš kot slikar?

PG: Če bi to osebo zanimalo slikanje, prav moje slike, bi ji skromno odgovoril na vprašanja, a bi pritrdil, da bi bil politik ali pisatelj, če bi želel govoriti. Kar slikanje naredi edinstveno je prefinjenost tega neskončnega sveta, ki ga besede ne morejo opisati. Skrivnosti slikarije so nepopisne. Treba je samo gledati in zatem reflektirati. Tisti, ki jih slikanje ne zanima, zame niso ljudje. Zame so kot kamen.

: Tvoje naslovke, kot npr. Blasphemophagher in nova plošča Tyrants Blood, vsebujejo ogromno podrobnosti, kako velike so v originalu? S katerimi materjali ustvarjaš? Kako dolgo traja, da dokončaš posamezno delo?

PG: Moram še enkrat poudariti, da moje slike niti niso tako podrobne, bolj me zanima romantičen učinek. Originalne mere so vedno 63 cm x 63 cm, vedno sem slikal z oljnimi barvami na lepenko. Ponavadi traja pet dni, včasih celo teden, dva ali tri. Odvisno od razpoloženja, če sem v naročilo sam vključen in če mi naročnik zaupa. Kakorkoli pa za naročnike vedno dam vse od sebe.

: Kako običajno sodeluješ z naročnikom, t.j. bendom? Poslušaš najprej njihovo glasbo? Ti bendi ponavadi dajo kako zamisel ali se sam spomniš koncepta?

PG: Bendi ali založbe me vedno kontaktirajo po Facebooku ali e-pošti. Seveda vedno poslušam njihovo glasbo, saj tako vstopim v njihovo domišljijo, njihove vizije, um, zgodovino, izkušnje, okuse itd. Moji naročniki so različni: so taki, ki mi dajo popolno svobodo (seveda je tu vedno navdih njihove glasbe), taki, ki so bolj ukazovalni in pa taki, ki so pol-pol - ti mi ponavadi dajo slike za navdih, zamisli, svoja pričakovanja, pošiljajo besedila, ali preprosto samo podajo svoje mnenje. So tudi taki, ki mi pošiljajo po več strani materjala, ki ga moram preštudirati, ker želijo nekaj, kar bi bilo kulturno in filozofsko popolno. Med ljudmi so neskončne razlike.

: Si kdaj zavrnil kak bend? Zakaj?

PG: Ponavadi ne odpisujem bendom, ki ne igrajo metala, včasih mi pišejo, a jaz ne odpišem. Zavrnem take, ki ne vejo nič o meni. Nočem kravat in metuljčkov, zgolj spoštovanje. Sam sem nežen, izobražen, razumevajoč in strasten, ampak sem tak do ljudi le dokler me spoštujejo. Seveda zavračam tudi ljudi, ki se nečesa spomnijo, potem pa si neštetokrat premislijo.

: Zadnje čase si postal tako rekoč podoba novega vala bendov v slogu založb Nuclear War Now! oz. Hells Headbangers, če veš kaj mislim. Zakaj je tako, po tvojem? Slediš tudi sam taki glasbi?

PG: Odkar sem začel slikati za Blasphemophagher zaupam in občudujem šefa NWN!, Yosukeja Konishija. Eden zadnjih čudovitih, kultiviranih, strastnih in spoštljivih ljudi na svetu. Rekel bi, da je edinstven. Naročil je naslovnice tudi za druge bende, pa tudi sliko za svoj dom. Tudi Hells Headbangers imajo radi moje slike, a me današnji war metal ne zanima preveč. Sem bolj klasičen, zato ob slikanju temačnih, tragičnih, peklenskih, zlobnih, vojnih podob ponavadi poslušam Rainbow, Dia, Black Sabbath, Motörhead, Judas Priest, Thora, Manilla Road... Moja temna plat je neskonča, zelo temna in zelo skrivnostna tudi zame. Moje sovraštvo do človeštva je tako globoko, da so mučenje, smrt in trpljenje prava simfonija za moja ušesa. Ko slikam, skozlam na lepenko svoje sovraštvo do "normalnih" ljudi (če normalnost sploh obstaja), do družin, ki me obkrožajo, do ljudi na delu, do ljudi na počitnicah, do lažnih nasmeškov, reklam, propada in družbe, ki nima več ponosa, identitete, osebnosti, pravo govno. In ob tem sladko sanjam o koncu vsega tega.

: Kake zvrsti metala oz. glasbe na splošno imaš najraje? Kateri je najljubši album, ki ga krasi tvoja slika? S kom si želiš delati v prihodnosti?

PG: Kot sem že rekel, poslušam temačno rock glasbo iz 60-ih in 70-ih, metal iz 80-ih in tudi kaj iz 90-ih, ves klasičen starinski death metal. Od vseh imam najraje ploščo Manifest Decimation skupine Power Trip in Tenebrario skupine Cauchemar. Kot sem rekel, nisem ravno strokovnjak za peklenski war metal. Najbolj ekstremna glasba, ki jo poslušam, je death metal iz 90-ih, brutalen death metal. Najraje bi delal samo s spoštljivimi ljudmi, ki me podpirajo, mi zaupajo in me skušajo razumeti, kot tudi jaz njih. A so si ljudje med seboj zelo različni, kot sem rekel. Nadaljeval bom in delal z veliko strasti, kot običajno.

: Igraš kako glasbilo tudi sam? Kak bend ali projekt?

PG: V življenju nisem igral glasbila ali imel benda. Že tako je bilo težko delati dve stvari naenkrat, torej slikati in biti rokoborec. V to dvoje sem vložil vso svojo umsko in telesno energijo. V slikanje pogosto vložim več, kot sem nekoč v rokoborbo.

: Imaš kake hobije poleg slikanja in heavy metala? Kako dolgo si se ukvarjal s tem dvojim?

PG: Od nekdaj sem bil rokoborec, odkar me je oče prisilil v to. Pred tem sem plaval, a so moje oči bile preobčutljive na vodo iz bazenov. Moral sem zamenjati šport, zato me je oče z brcami in udarci "prepričal" v obisk rokoborske telovadnice. Po njegovem je to bilo grobo, a iskreno okolje. Imel sem štirinajst let, bil sem suhcan, zadržan in zaprt vase. Do 33. leta sem bil med najboljšimi rokoborci v Italiji. Vsak dan sem treniral kot žival, se pred vsakim tekmovanjem otresal kilogramov, bil izjemno požrtvovalen zavoljo discipline in tehnike, odpornosti, moči, spretnosti itd. Poleg slikanja je to vedno bil moj prosti čas. Disciplina po delu. Zato sem po tem dvojem vsak dan želel le dvoje - hrano in posteljo. Nič več. Zdaj sem solastnik rokoborskega kluba, kjer sem tudi sam trener. V športnem okolju sta spoštovanje in pogum resnična, ne pa zaigrana. Moraš ju pokazati na blazini.

: Že en čas se ukvarjaš s slikanjem, a si večino svojih del naslikal v zadnjih treh ali štirih letih. Kako to? Koliko dela vidiš zase v prihodnosti?

PG: Dela, ki jih vidiš, so le vrh ledene gore. Leta in leta sem kot žival delal portrete, kopije, originalne krajine in tihožitja za pičle novce, celo delal sem to, kar vsak drugi bebec počne za preživetje z namenom, da omogočim svojo strast do slikanja. Navajen sem delati trdo, vedno bom delal trdo, vse bolje in bolje. Brez dela, strasti in ognja sem nihče... brez mojih naročil. Hočem delati vse več in vse bolje, ljudje to opazijo. Nočem nič obžalovati, moja misija je delati zdaj. Še več znanih bendov bo kmalu razkrilo dela, ki sem jih naslikal zanje, na kar sem ponosen. Počutim se zelo počaščenega v teh imenitnih metalskih krogih, saj so mi v zadnjih dveh, treh letih ljudje iz vseh koncev sveta izkazali več spoštovanja kot kdajkoli prej. Trenutno imam veliko naročil iz vseh celin. Vsa ta leta samotnega dela v hladnem, temnem studiju, ki sem jih preživel srčno in trdo se bodo končno obrestovala.

Kdor si želi podrobno ogledati nabor Paolovih del iz različnih tematskih sklopov, lahko to stori tu, medtem ko so njegovi metalski izdelki na ogled na drugem zavihku iste rubrike na njegovi spletni strani.

twitter facebook