recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

intervju

8. 2. 2012  Notranji jaz je skorumpiran! 
''Sporočilo, ki ga pošiljamo, je, da ne smeš nasedati tem slabim vplivom.'' (Benjamin Donath, Neaera)

Pri Neaeri lahko kot prvo pomislite, da gre za nemški metalcore, za katerega ne velja isto kot za ameriški. Nemški kvintet je svojo pot začel kasneje kot prvaki scene Caliban in Heaven Shall Burn, vendar so od leta 2003, ko so bili ustanovljeni, izdali že pet studijskih albumov, v delu pa je že šesti album. Tako kot Heaven Shall Burn Neaera kritizirajo družbo in politiko. Govora o izgubljenih ljubeznih, kot pri ameriškem metalcoru, ni.

Glasbeno se zgledujejo po At The Gates in Bolt Thrower. Resda se poudarja tudi melodična stran, a kakšni MTV-jevski spevni refreni tu preprosto odpadejo. Baza oboževalcev skupine se počasi veča, a skupini je treba priznati, da je po petih albumih še vedno s srcem pri stvari.

Neaera so sedaj zaposleni s snemanjem novega, šestega albuma, a kmalu se obeta že tretji obisk v Sloveniji, in sicer 1. marca v mariborski Pekarni. Po tem pa se odpravljajo na evropsko turnejo s Heaven Shall Burn in Unearth.

Pogovor je bil opravljen konec leta 2010 na Dunaju, ko je skupina nastopila skupaj s Caliban, All That Remains, Soilwork in Bleed From Within. Z nami pa sta govorila basist skupine Benjamin Donath in kitarist Tobias Buck, občasno pa se je slišal tudi glas kakšnega drugega člana.

Primož Novak: Kako se spominjate vašega prvega koncerta v Sloveniji, ko ste igrali skupaj v Ljubljani s Kataklysm in Fear My Thoughts?

Benjamin Donath: Ta koncert je bil res kul glede na to, da smo bili prvič tu. Igrali smo pred kakimi dvestotimi ljudmi in bilo je zelo intenzivno. Presenetljivo za prvič smo imeli zelo dober odziv. Včasih pogledam posnetke takratnega koncerta, ker je bil tako dober šov. Tudi mesto se mi je zelo dopadlo.

PN: Si že slišal za naš festival Metalcamp?

BD: Seveda, naši prijatelji Misery Speaks so igrali tam in nam povedali mnogo dobrega o festivalu. Nismo še dobili priložnosti, da bi tam nastopili, ampak ko gledam slike okolice in vsakoletni nabor skupin, se mi kar dopade.

PN: Letos ste izdali album Forging the Eclipse. Mi lahko razložiš naslov tega albuma oz. če je naslov povezan z besedili?

BD: Naslov je seveda povezan z besedili, kar je nekako vedno prisotno. Govori o tvoji duši in notranjem jazu, ki je skorumpiran. Na ta notranji mrk vplivajo zunanje okoliščine, ki so povezane z množičnimi mediji, politiko in tako dalje. Sporočilo, ki ga pošiljamo, je, da ne smeš nasedati tem slabim vplivom.

PN: Vidiš množične medije in politiko kot vpliv na delovanje skupine ter življenje na turneji?

BD: Ja, vsekakor. To je vedno nek vir inspiracije, ker gre vedno za »obe strani kovanca«. Zavedaš se, da se okoli tebe dogaja veliko sranja, kar je pomemben vpliv na besedila. Nekatera besedila so recimo bolj osebna, ostala so bolj splošna, politična, globalna.

PN: Zanimivo pri vas mi je, da ste v šestih letih izdali pet albumov. Gre tu za neko mlado energijo, ki je odraz konstantnih novih idej?

BD: Ne vem, če je tako, kakor si ravnokar omenil. Nismo mogoče več tako mladi, vendar smo še vedno polni idej. Fantje vedno prinašajo nove riffe in zato pač stalno pišemo novo glasbo. Enkrat smo imeli malo daljši premor po albumu Armamentarium, ko smo ustvarjali malo bolj počasi, zato ker smo želeli vzpostaviti malce drugačen pristop. Ko začnemo delati, so vsi zelo osredotočeni na svoje delo, ki poteka zelo intenzivno.

PN: Za sabo imate že nekaj turnej. Ste opravili že kakšno turnejo po ZDA?

BD: Žal ne. Za skupino kot smo, je tu predvsem težava v financah, ki jih ni dovolj, da bi šli lahko na ameriško turnejo. Vsekakor so v načrtu tudi ZDA, vendar bo treba zelo premisliti, kako bi lahko izvedli. Poleg tega nismo še obdelali cele Evrope. Še vedno so cilji po Evropi, ki jih imamo namen osvojiti.

PN: Delali ste z različnimi producenti. Kateri se ti zdi za vizijo in zvok skupine najbolj ustrezen?

BD: Osebno sem zelo zadovoljen z zadnjim albumom. Delali smo z Jacobom Hansenom dvakrat, na albumih Let the Tempest Come in Armamentarium. Jacob je tema dvema albumoma podal svoj »trademark« zvok ...

PN: ... ki je za moje pojme preveč sterilen. Naslednja dva albuma (Omnicide – Creation Unleashed in Forging the Eclipse – op. P. N.) mi delujeta bolj masivno, kot recimo Heaven Shall Burn.

BD: Se strinjam, albuma zvenita bolj jezno in agresivno. Prejšnji album je bil kot klofuta, tale je pa kot pest, direkt v tvojo rit ha-ha-ha! (v ozadju se smejijo še preostali člani skupine – op. P. N.) Zadnji album je še korak naprej, ker smo si od nekdaj želeli delati s Tue Madsenom in zveni tako, kot smo si zamislili.

PN: Sodeč po vaših turnejah, na katerih ste si delili oder z mnogimi skupinami, ali vas je katera skupina tako navdušila, da ste se želeli zgledovati po njej, ker je bil njihov nastop tako dober ter vas je obenem tudi navdihnila?

BD: Na turnejah se naučiš predvsem profesionalnosti. Veliko smo se naučili od As I Lay Dying, Heaven Shall Burn in sedaj Caliban. Vedno se sprašuješ, kako so te skupine tako dobre in z opazovanjem se lahko mnogo naučiš, kar lahko dodaš v svoj nastop. Veliko navdiha dandanes prihaja na podzavestnem nivoju. Recimo Toby, naš kitarist, posluša lahko old school, kot so recimo kakšni Edge of Sanity, nato pa preide v bolj moderne zadeve, kot so The Accacia Strain. Veliko idej, ki pridejo podzavestno, se prej ali slej znajdejo v prostoru za vaje.

PN: Če vam dam na izbiro dve skupini, ki sta vam služili kot glaven navdih, kateri od naslednjih dveh sta bolj pomembni? At The Gates ali Amon Amarth?

(tu je nastala precejšnja zmešnjava, ker se člani skupine niso mogli odločiti, katera skupina je bolj pomembna in zato so člani začeli drug čez drugega navijat za svojo skupino – op. P. N.)

Tobias Buck: Za zadnji album bi bolj izpostavil Behemoth in še posebej Bolt Thrower, kljub temu da At The Gates in Amon Amarth služita kot navdih pri vsakem albumu.

PN: Ste drugače vsi vegani v skupini?

TB: Oooo, ne!

BD: Toby je vegan ...

TB: Beny (Benjamin Hilleke, vokalist – op. P.N.) je mesojedec ...

BD: On je omnivor.

TB: Ja, poje vse, kar se giba. Še posebej rad ima ogrožene vrste.

PN: Glede vegeterijanstva oz. veganstva; gre tu za sledenje kakšni ideologiji ali je to preprosto osebna odločitev?

BD: Na koncu je osebna odločitev, ko vidiš vse slike in dokumentarne filme, kaj delajo z živalmi na farmah in v laboratorijih. Nimaš izbire ...

PN: Kaj misliš o skupini Cattle Decapitation, ki s svoji naslovnicami kaže nekakšno obratno stran vsega tega.

BD: Pri njih gre za kontekst veganstva in vegetarijanstva, ki je izražen z besedili. Živali mučijo ljudi, na precej smešen način.

PN: Kaj se trenutno dogaja z nemško metalcore sceno? Zadnje čase sem velikokrat zasledil, da skupine razpadajo, recimo Misery Speaks, Fall of Serenity, Fear My Thoughts. Obstaja kakšen razlog za vse te razpade skupin?

BD: Težko rečem, ker ne vem, kaj se osebno med člani teh skupin dogaja. Verjetno je povezano s profesionalizmom in tu pride do različnih odločitev. Člani teh skupin niso ravno najmlajši in zato se morajo odločiti, kako se bodo stvari odvile v prihodnosti in nekateri so začeli planirati kariero, ki pa verjetno ni vezana na glasbeno pot, ki ne prinese dovolj za preživetje. Tako si recimo jaz predstavljam, ne morem pa reči, da je to glavni razlog. Moraš si zamisliti, kaj je možno doseči in koliko si pripravljen žrtvovati za vse to.

PN: Misliš, da so založbe preveč pritiskale na te skupine?

BD: Dvomim, da so založbe pritiskale na te skupine, ki si jih omenil. Tu so bile bolj odločitve, koliko časa, denarja in sredstev boš namenil za glasbo.

PN: Je na turnejah odziv boljši sedaj, ko imate za sabo že pet albumov?

BD: Odziv ni bil na vseh turnejah najboljši, vendar zadnje čase gre na bolje. Ta turneja (z Bleed from Within, Soilwork, All That Remains in Caliban – op. P. N.) je res odlična. Tudi paket te turneje je res dober. Leta 2009 smo bili na Hell On Earth turneji, ki je bil bolj tako – tako. Na tej turneji igramo v novih dvoranah, mestih, ki jih še nismo obiskali.

PN: Na tej turneji je skupaj pet skupin, kar pomeni veliko ljudi. Kako se razumete med sabo in kateri so največji pivci alkohola?

BD: Uuuuuf, zgodilo se je ene dva dneva nazaj in imen na seznamu ne bi bilo malo. Na tej turneji, katero smo dali čez že polovico, smo zelo sproščeni, obenem je vse zelo profesionalno. Recimo All That Remains so po turnejah tudi 300 dni na leto in delujejo kar sproščeni. Vsi imajo precej izkušenj s turnejami, zato tudi vejo, koliko alkohola lahko konzumirajo, ker se zavedajo, da če bodo preveč pili, bi bili vsi preveč mrtvi naslednje dni.

Avtor:
twitter facebook