recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

intervju

12. 4. 2011  Nashville Pussy 
Svet bi bil boljši, če bi vsem prihajalo. Mi prakticiramo to, kar učimo.

Nashville Pussy verjetno ni potrebo posebej predstavljati. Pa ne zaradi tega, ker bi bili novi hit, ki polni stadione, temveč prej zato, ker je ta bend dobro poznan v krogih kamor spada in kjer se vidi. Gre torej za underground umazan southern rock'n'roll s punk pridihi, kjer se vse vrti okoli znoja, viskija, sovraštva, brezkompromisnega fuka, poskakujočih jošk, tovornjakov, hitrih avtomobilov, striptizet, zapravljenega življenja in drugih ekscesov človeka z juga ZDA, ter malo posplošeno, tudi zahodnega človeka nasploh. Zasedba ki že petnajsto leto udarja po klubskih odrih in si je pridobila skoraj legendaren status, ne samo, ampak tudi zaradi njenega vseskozi namigujočega, a redko – če sploh kdaj – dejansko izraženega seksualnega naboja. Tako pač to je... vsega vam nihče ne bo prinesel na pladnju.

Nashville Pussy so se sredi februarja ustavili v ljubljanskem Orto Baru, kjer si je kitaristka Ruyter Suys vzela pol ure za pogovor o rock'n' rollu in vsem kar spada zraven.

Davorin Lenko: Torej... kako je življenje, kako je turneja?

Ruyter Suys: Dobro do sedaj. To je v bistvu prvi mraz, prvi sneg, odkar smo na turneji. Pred njo smo mislili, da bo mrzlo ves čas... a je bilo čudovito. V Španiji in Portugalskem smo tekali naokoli bosi. Očitno smo začeli z mrzlim delom turneje. Za tem koncertom obiščemo še Slovaško, nato Poljsko, nato Nemčijo, Nizozemsko, nato pa smo doma. Do zdaj je bilo fantastično! Dober obisk in nori poslušalci!

DL: Nam zaupaš kakšno nenavadno ali čudno zgodo iz turneje?

RS: Vedno se dogajajo nenavadne in čudne stvari, a takšno je pač življenje, veš. Takšne stvari so nam normalne. Ne moremo več ločevati... Kaj se je norega zgodilo? Naj ti nekaj zaupam: to je najslabše vprašanje, ki ga lahko postaviš kakšnemu bendu. Tako težko se priti na dan z jebenim odgovorom.

DL: Verjetno res. Ponavadi to še najbolje deluje z mlajšimi skupinami...

RS: Prikrasti ga moraš noter. Ker... saj ti bom povedala kakšno noro zgodbo, a nikoli ne bo prišla iz mene, če boš rekel: 'Povej mi noro zgodbo.' [Smeh]

DL: Hvala za namig.

RS: Oh, ne skrbi...

DL: Iz neke Blainove [Blaine Cartwright, vokalist in kitarist Nashville Pussy, mož Ruyter Suys] šale: Kako se kaj počuti peti član benda te dni?

RS: Oh, Jack? Jack je najbolj zdrav član benda [smeh]. Vsako noč ga poizkušamo ubiti in vsako jutro je spet pri življenju: 'Prekleto, ali te nismo ubili včeraj!'

DL: Ga še vedno vključujete v performans?

RS: Prekleto, ja. To je zdravilo. Potrebujemo ga. Peti član... pravzaprav je prvi član, ne.

DL: Res dobra šala....

RS: To ni šala; to je resnica. Ravno to je tako žalostno [smeh]. Ne vem kje bi bili brez Jacka. Krvavo ga potrebujemo.

DL: Če se premakneva k vašemu zadnjemu albumu From Hell To Texas... Na tej izdaji ste nekoliko spremenili glasbeni pristop...

RS: Se ti zdi?

DL: Da. Veliko manj je punk elementov in obenem je – kakor jaz vidim zadevo – bližji country-ju. Ali nameravate razvijati tak pristop tudi vnaprej?

RS: Ne, mi nikoli ne nameravamo česarkoli. Vsak album je popolnoma organski. Nikoli nismo imeli koncepta, ko smo vstopili v studio. Niti napisanih komadov. Vse se vrti okoli tega kje smo tisti trenutek. Nikoli ne razmišljamo v stilu: 'Ta album bomo naredili podoben drugemu!' Nikoli ni nobenega koncepta in nikoli ne vemo kako bo zvenel, dokler... No, to je kot bi pekel torto brez recepta; sicer poznaš osnovne sestavine, ne moreš pa predvideti, kaj točno bo iz vsega skupaj nastalo. To je takšna 'če ti je všeč ti je všeč, če ti ni, ti ni' stvar. Mislim, da smo na zadnjem albumu zveneli nekoliko okleščeno [v originalu 'stripped down'] in ne toliko 'big rock' in mislim da bo naslednji album spet nekoliko bolj v tem 'big rock' stilu, bolj v smeri punk rocka, po zvoku bližje Aribourne [smeh]. Ljubimo to sranje. Toda nikoli ne veš, dokler ne prideš tja... Najdeš producenta, spoznaš kakšen je in vidiš česa vse se lahko domislite skupaj. Zadnji album smo posneli pri Willie Nelsonu [Pedernales Studio v Texasu] in imeli smo zelo oddaljen prizvok Willia Nelsona – lebdel je v zraku... in do neke mere se je to poznalo tudi na albumu.

DL: Menjate producenta za vsak album?

RS: Večinoma. No, Daniel Rey je bil producent na zandjih dveh albumih. Pojma nimamo koga bomo izbrali za naslednji album, niti kje bomo snemali. Načeloma snemamo na različnih krajih. Tam zunaj je ogromno dobrih studijev. Pri Willieu Nelsonu je bilo fantastično! Studijo je kakšnih dvajset minut oddaljen od Austina v Texasu in ljudje niso mogli kar tako uleteti na obisk in ti krasti časa. Razen če niso prinesli hrane ali droge ali ojačevalcev ali česa podobnega; morali so priti z razlogom. Studio leži na golf igrišču – Willie si lasti golf igrišče – in nekaj časa snemaš, nekaj časa igraš golf... To je bil res dober kraj. Vse je mirno in tiho, si v tem res starem studiu, kjer so snemali vsi od Johnnya Casha, do Roya Orbisona... Res izjemen kraj! Prepojen je z zgodovino. Zadnji dan v studiu smo spoznali Williea Nelsona, skupaj smo pili tekilo in kadili travo in je bilo... wau! Že tako ali tako poznamo Lemmyja in žuramo z njim – on je en bog. In zdaj ga žuramo še z drugim bogom! Ker... kdo je drugi veliki upornik na tem svetu? Willie Nelson! On kaže sredinec vladi že od nekdaj! Par mesecev nazaj je bil aretiran, ker je kadil travo. Kakšen ušiv policist! 'Veš koga bom pa jaz zaprl?' [Smeh] Torej... srečati se z Williem je bilo kot češnja na vrhu sladice. Že tako smo uživali celoten snemalni postopek, na koncu pa smo še pili iz iste steklenice!

DL: Verjamem, da je bila to posebna izkušnja.

RS: Prekleto, da res.

Morala bi biti padalec, ki skoči v ogenj in se bori z levom, da bi dobila isto sranje iz mojega sistema, kot ga dobim z rock'n'rollom.

DL: Kako to, da vedno izberete žensko za basom?

RS: Pojma nimam. Mislim, da poizkušamo ohraniti ravnovesje spolov na odru, na avtobusu, v skupini. To ravnovesje zagotovo igra neko vlogo. Ampak... na naši zadnji turneji je Karen [Cuda] morala oditi že po dveh koncertih, ker je je umrla njena mačeha. Eddie Spaghetti iz benda Supersuckers... Poznaš Supersuckers?

DL: Zgolj po imenu.

RS: No, on je vskočil na basu in tako je bilo prvič, da smo imeli na odru tri tipe. Bilo je dobro in zdaj vemo, da se to da narediti, toda Karen res odlično opravlja svoje delo. Na drugi strani je pa res tudi to, da težimo k pobijanju naših basistov [oz. basistk]. Ponavadi hočejo zbežati. Bomo videli kako dolgo bo zdržala. Mi se trudimo po naših najboljših močeh, a na koncu nas vedno zapustijo [smeh]. Življenje na cesti je lahko za dame zelo kruto.

DL: Ali v Nashville Pussy živite od glasbe ali imate redne službe?

RS: Prekleto, ne. Mi ne delamo. To počnemo zdaj šele petnajst let, imamo pa tudi še nekaj drugih bendov. Blaine recimo je v bandu, ki se imenuje Nine Pound Hammer [mimogrede: če so Nashville Pussy vsaj približno vaša piksna piva, dajte možnost še tem norcem], s katerimi koncertira. Občasno. Veliko časa preživiva v studiu. Imava še tri glasbene projekte na katerih delava... skupaj sva recimo v southern rock bandu Buzzard, a nismo še izdali česarkoli... Tam igram klaviature. In mandolino [smeh]. Zadeva zveni kot Faces ali Black Crows, mogoče je noter celo malo Led Zeppelin. Zelo sem navdušena nad tem bendom. To je popolnoma nova zadeva in še nikoli nismo nastopali. Potem imamo še en bend, ki se imenuje Dick Delicious and The Tasty Testicles, ki je popolna metal komedija... Predstavljaj si umazan Tenacious D. Zveni kot thrash metal iz osemdesetih... Exodus, zgodnji Slayer plus res slaba komedija s šalami o sranju. O sranju in seksu. To je kot da bi dva desetletna fanta začela z bendom v svojih tridesetih. Jaz sem prva punca, ki se je pridružila skupini. Tudi z njimi še nismo igrali v živo, smo pa posneli album, ki je trenutno v masteringu.

DL: Ampak igraš? Mislim v živo?

RS: O, ja. Seveda. Ti tipi so norci. Načeloma so res leni in ko so me vprašali, če bi igrala na albumu sem rekla: Seveda! In potem so vprašali če bi bila v bednu. 'Seveda!' Saj tako ali tako nikoli niso nič počeli. Nikoli niso igrali. Kako težko pa je to lahko? Zdaj, ko sem se jih pridružila so pa vsi navdušeni, polni idej o turnejah in vse to... Jaz pa: 'Dajte no fantje, vi bi morali biti moj počitniški bend!' Mislijo, da jim bom odpela vrata. No... drugače nihče ne bi slišal o Dick Delicious and The Tasty Testicles, zdaj pa svet ve. Ko je bil Superbowl, so med polčasom nastopili The Black Eyed Peas... in mi smo na YouTube naložili Komad I Want To Kill The Black Eyed Peas, samo zato ker je pač bila Superbowl nedelja. Naredili smo res ušiv video, ki zgolj prikazuje ta bend in ogromno krvi.... in zadeva je dobila šest tisoč ogledov. Pojma nimam od kje. No, seveda vsi hočejo ubiti The Black Eyed Peas. To je bil naš prvi hit single [smeh].

DL: Kdaj si nehala biti pridna punčka in si pričela igrati rock'n'roll?

RS: Oh, sranje... ko sem bila stara kakšnih šest let. Verjetno sem že prišla ven kot pokvarjeno dekle. Klavir sem igrala od tretjega leta, kitaro sem začela igrati pri osmih... Sem edinka in vedno sem povzročala težave, in nikoli nisem mogla valiti krivde na koga drugega. Za dolgo časa sem bila pokvarjen fant, potem pa so mi zrasli joški in sem postala pokvarjeno dekle – saj veš kako ko si otrok niti nimaš spola, nato pa – [z rokami nakaže rast jošk] prekleto! Toda jaz sem igrala kitaro že dolgo preden sem postala ženska. To je komični del. Ugotovila sem, da lahko počnem še kaj.

DL: Vidiš, to mi je všeč pri Nashville Pussy! Ta odprt odnos do seksa.

RS: Ja.

DL: Pomirjujoč je [smeh].

RS: Oh, ne govori mi o tem. Ne jemljemo se ravno najbolj resno, a popolnoma verjamemo v stvari, ki jih govorimo, recimo: 'Keep on fucking', 'If you keep on fucking you'll be too tired to figth' ter 'In lust we trust.' To so besede po katerih se da živeti. O tem se ne hecamo. Dejansko mislimo, da bi se vsi morali dati dol. Svet bi bil boljši, če bi vsem prihajalo. Mi prakticiramo to kar učimo [smeh].

DL: Po petnajstih letih Nashville Pussy... katere aspekte tvojega življenja je izkušnja tega benda spremenila in kateri so ostali nedotaknjeni?

RS: Uf... Veš kaj se ni spremenilo? Igramo v istem klubu, kjer smo igrali pred sedmimi leti. Ko smo prišli sem, so fantje iskali klub in jaz sem se spomnila. Takrat ko smo prvič prišli sem še nisem zares pila in sem bila precej trezna, tako da sem si zapomnila par stvari. 'Pridite' sem rekla 'vam bom pokazala.' No, to se ni spremenilo. Ne živimo normalnih življenj. Od enajstih let, kolikor si jih [z Blainom] lastiva isto hišo, sva v njej preživela mogoče štiri. Nikoli naju ni doma. Življenje je noro, a dobro. Lahko je. Delam kar si želim. Ničesar drugega na tem svetu me ne zadovolji tako kot ta služba. To je dobra služba. Morala bi biti padalec, ki skoči v ogenj in se bori z levom, da bi dobila isto sranje iz mojega sistema, kot ga dobim z rock'n'rollom.

DL: Kako pa misliš, da Nashville Pussy spadajo v podobo rocka dandanes?

RS: Mislim, da nikoli nismo spadali. Mislim, da smo... prekleto, ne morem se spomniti besede.

DL: Zavrnjeni od hudiča [v originalu 'The devil's rejects']?

RS: Ne, ne. Kako se reče vrsti, ki bo izumrla? Ogrožena vrsta! Da, mi smo ogrožena vrsta. Mi smo nekaj kot zadnji pankrti rock'n'rolla ali nekaj takšnega... kot Motorhead. Igramo in žuramo in ne dopustimo, da bi eno motilo drugega. Tako da... ne. Mislim, da ne spadamo v to sliko. Mislim, da smo umazana skrivnost mnogih. 'Pssst, rad poslušam Nashville Pussy.' 'Tudi jaz.' [Smeh]

DL: In to vas le še okrepi.

RS: Ja. Odločili smo se, da bomo kul, namesto da bomo popularni. A to je dobro.

DL: Očitno si res zelo zadovoljna s takšnim načinom življenja.

RS: O, ja. Ljubim to življenje! Toda ne razumi me narobe, a rada bi igrala pred več ljudmi Mislila sem, da bo do zdaj svet manj omejen in da bo naša glasba na radijih, a...

DL: Misliš, da je krivo zgolj ime?

RS: No, pomaga gotovo ne. Ceelo je na Grammyih imel skladbo Fuck you... to lahko potisneš v neko kategorijo. A ljudje so zelo zmedeni z Nashville Pussy, ker besede nimajo smisla. Drugače bi bilo če bi se imenovali recimo Nashville Pussycats; v tem primeru bi ljudje mogoče še razumeli. Poleg tega pa je ime tudi seksualno. Seksualno je in ponosni smo na to. Ampak če sem iskrena, smo manj očitni, kot Pussycat Dolls ali Christina Aguilera. Te piške počnejo vse vrste stvari, ki jih sama ne bi nikoli počela! In potem se njih smatra kot čiste in nas kot umazane! Mislim... prekleto! Vse kar hočem je igrati kitaro. Igrati kot Angus Young. Amerika je precej obupna v tem... Toda mogoče bomo nekoč napisali skladbo, ki bo porušila vse meje in boš lahko rekel 'pussy' na radiu... To bo sijajen dan!

DL: Sprememba pravil.

RS: Da. Vsi ljudje se bodo naenkrat dali dol in zadremali – vsi srečni.

DL: Tako. Še kakšna zaključna misel za naše bralce?

RS: Za celotno državo: Keep on fucking! Get some Nashville Pussy, man! If you cant get any pussy, than at least get some Nashville Pussy!

Avtor:
twitter facebook