recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

intervju

26. 5. 2011  Nargaroth 
''Gre za borbo, kako biti razumen človek – in obenem vseskozi poizkušati izpolnjevati ideal black metala.'' (Kanwulf/Ash)

Nemškega black metal benda Nargaroth mi ni – vsaj tako se zdi – potrebno posebej predstavljati. In tudi, če ga je (potrebno, namreč), ga ne bom. Za to obstajajo drugi članki, drugi teksti ter predvsem bolj primerne priložnosti.

Rad bi omenil le eno – sicer popolnoma drugačno – stvar: človek, ki se kolikor-toliko ukvarja z glasbenim novinarstvom in opravlja intervjuje, bo le-te delal, ker jih pač ali mora opraviti, ali pa ker jih res hoče (ali vsakega po malo). V mojem primeru intervjuja s Kanwulfom, oziroma Ashom, pa je – mogoče žal tudi za ceno kvalitete pogovora – šlo predvsem za osebno zadevo. Šlo je za soočenje. Koga? Predvsem mene z mano. In določenimi deli mojih, ter – in tu je, kakor bi se temu reklo, 'funny part' – tudi tujih preteklosti, ki se pod težo let berejo kot zgodovina preteklih in pol preteklih samomorov, oziroma poizkusov le-teh.

No... ne bom pričakoval, da bo vsakdo razumel zgornji odstavek. Posvečam pa ga tistim, ki ga.

Skratka: intervju je bil opravljen na Metelkovi, dne 19. 4. 2011, in se – če poizkusim orisati temo, smer pogovora – ukvarja primarno s človeškim faktorjem za/v Nargaroth, ne pa z govoricami, trači in ignoranco: torej kvalitetami, ki Nargaroth, kot tudi praktično vsak pomembnejši black metal bend, spremljajo že celo kariero.

Davorin Lenko: Pozdravljen. Kako si, in kako poteka turneja?

Kanwulf/Ash: Turneja? Do zdaj presenetljivo dobro. Glede na izkušnje iz prejšnjih let smo na koncertih sredi tedna pričakovali kakšnih dvajset ljudi, zdaj pa igramo pred polno dvorano, ne glede na to, kateri dan v tednu je. Kar – vsaj meni – kaže na to, da Nargaroth ni tako mrtev [oziroma: nismo tako zelo mrtvi; sklanjatev je v izvirniku nedoločljiva; o. p. D. L.], kot nekateri idioti  poizkušajo razglašati naokoli.

DL: Slišal sem, da ste imeli v Franciji probleme z organizatorji. Ste bili prisiljeni odpovedati kakšen nastop?

K/A: Ne. Koncerte smo izvedli, ampak v lastni režiji, saj so organizatorji izginili. Le-ti niso ravno opravili najboljšega dela; niso si ogledali dvoran, kjer naj bi nastopali, se pozanimali, če so na voljo tuši ali ne, ali poskrbeli za oglaševanje ... Ničesar nismo imeli, niti hrane. Popolnoma ničesar. Še lastniki klubov niso vedeli, da bomo istega večera igrali tam. A na drugi strani: že Pariz je bil izjemen, ampak Marseille ... ljudje so ponoreli; popolna blaznost. To je nekoliko poplačalo ves stres od prej – biti brez hrane in to. Tiste dni sem bil zelo jezen ...

DL: Pred kratkim ste izdali nov album, Spectral Visions of Mental Warfare. Kako bi – z lastnimi besedami – opisal njegovo mesto v Nargaroth opusu?

K/A: Nargaroth je moj način komuniciranja s samim sabo. Pri tem gre za razvoj človeka: kako se staram, kako spreminjam svoje poglede. Približujem se štiridesetemu letu starosti, in to v moji glavi spremeni veliko stvari: kako vidim svet, kaj bom počel, in česa ne bom. Gre za borbo, kako biti razumen človek – in obenem vseskozi poizkušati izpolnjevati ideal black metala. To je težka stvar, verjemi mi. Toda zdaj imam družino, in tudi odgovornost, ki jo nosim do nje, spremeni veliko stvari. Kar naenkrat nisi več v tem najstniškem black metal vsakdanjiku ekstremnih stvari ... Ko se staraš, se vse to spremeni. Toda black metal je še vedno del mojega življenja in trudim se, da bi med black metalom – celo tistim njegovim povsem antisocialnim delom – in povsem običajnim življenjem vzpostavil neko ravnovesje. S tem se ni lahko spopadati.

Ko se oziram vase, opažam, da spet in spet ponavljam lastne napake. Čeprav si rečem: "Aha, zdaj vem, kje sem storil napako," ponavadi naslednjič naredim popolnoma isto sranje. Ta večni trud je del Nargaroth, ko pojem o mojih grehih, o mojih rešitvah, karkoli ... in ta album [Spectral Visions of Mental Warfare, o.p. - D. L.] nadaljuje to tradicijo.

DL: Album je prejel nekaj ne ravno navdušenih kritik, večinoma s strani ljudi, ki so bili – oprosti čudnemu izrazu – razvajeni z Jahreszeiten ... Ali se sploh oziraš na kritike?

K/A: Vedno sem se zavedal, da moja glasba vpliva na ljudi; da se jih dotika. Dejstvo je, da gre z Nargaroth za moj projekt in z njim lahko počem, kar želim. In če komu to, kar počnem, ni všeč in hoče to tudi izraziti, je to njegov problem, ne moj. Vzemimo recimo Jahreszeiten. Že vnaprej sem pričakoval, da bo veliko ljudi s težavo sprejelo tisto melodijo v komadu Frühling, toda če je ne bi vključil na album zgolj zato, ker sem vedel, da ljudem ne bo všeč, to potem ne bi bil več jaz. Moral sem jo vključiti na način, kot sem jo. Pomlad je ljubezen, sreča ... in tako je tudi morala zveneti.

Ko sem začel delati z atmosfero in ambientom, kakršna sta na Spectral Visions of Mental Warfare (in vključeval elektronske skladbe), sem vedel, da bodo nekateri ponoreli, in govorili, da je Nargaroth po novem techno ... Če bi te skladbe vzel iz albuma, ker bi me bilo strah, kaj si bodo mislili drugi, potem to ne bi bil več jaz. To sem moral storiti; to sem hotel storiti. In rezultat mi je izjemno všeč.

DL: Meni se zdi odličen album. Mogoče ne tako monumentalen, kot Jahreszieten, ampak ...

K/A: Seveda ni. Drugačen je. Vsak album je drugačen. In ljudje – sploh mlajši – ne bi nikoli smeli jebeno pozabiti, da elektronski zvoki niso nič novega. Že od začetka black metala ... Poslušaj recimo stare demo posnetke iz začetka devetdesetih ali stranski projekt tega idiota Fenriza iz Darkthrone:  Neptune Towers. Nenavadni, elektronski zvoki so v black metalu že od njegovega začetka. Beherit so še en tak primer; zelo nenavadno, zelo ...

DL:  Pa Burzum...

K/A: Da, seveda. Toda Burzum je te stvari uporabljal bolj za ustvarjanje neke čarobne atmosfere, medtem ko so Beherit elektroniko uporabljali na res nenavaden, zelo vesoljski način. V tem ni popolnoma ničesar novega. Sam sem zelo navezan na ta stil glasbe.

Na snemanju Jahreszeiten sem si izposodil klaviature – mislim, da je šlo za znamko Korg – saj sem jih rabil na začetku skladbe Herbst. Za instrumentom sem obsedel celo noč. Že leta sem si želel posneti nekaj takšnega. Celo na prvem albumu [Herbstleyd, 1998] sem uporabljal takšne pristope v komadu Das Schwarze Gemälde. Ti zvoki so tako prisotni že v samih začetkih Nargaroth.

DL: Vedno me je fasciniral način, kako uporabljaš citate iz filmov v svojih komadih. Kako sploh delaš na tem? Ali citate iščeš, ali čakaš, da pridejo sami od sebe?

K/A: To se enostavno zgodi. Sem cinefil, in včasih, ko gledam kak film in nekaj slišim, si rečem: "To je to. Sam ne bi mogel povedati bolje." Tako najdem te stvari. Moram pa komad imeti že v glavi.

DL: Sprašujem, ker na zadnjem albumu uporabiš ta slavni citat iz filma Apokalipsa Zdaj: "Opazoval sem polža, ki je lezel po rezilu..." ["I watched a snail crawl along the edge of a straight razor. That's my dream; that's my nightmare. Crawling, slithering, along the edge of a straight razor... and surviving." Vir: http://www.imdb.com/title/tt0078788/quotes; o.p. - D.L.] Sem velik oboževalec tega filma ...

K/A: ... tudi jaz...

DL: ...toda zdaj, ko je bil citat izvzet iz konteksta filma, sem tekom skladbe pričel razmišljati, da  bi te besede poveljnika Kurtza lahko opisovale tudi samo bistvo black metala [glej: http://www.profanity.si/recenzije/live-at-roadburn-mmx]. Bi se strinjal s tem?

K/A: Da, popolnoma.

DL: Kaj pa je bil tvoj prvotni vzgib, da si uporabil prav ta citat?

K/A:  No, ja, uporabil sem ga ravno zaradi te dualnosti esence black metala. Gre za boleče, vroče spodrsavanje na robu; preživeti in nadaljevati. To je tesno povezano z black metalom; celo ti težki boji: vso to uničevanje mostov, ki jih gradi black metal, in ki vodijo v resničnost ... in poizkušati preživeti ... to je točno to, kar opisuje ta skladba [gre mimogrede za komad An indifferent Cold in the Womb of Eve; o. p. - D. L.].

DL: Na glasbo Nargaroth je precej vplival Burzum [glej: http://www.profanity.si/recenzije/spectral-visions-of-mental-warfare]:v živo igraš skladbo War, posnel si priredbo Black Spell of Destruction ... Zanima pa me, kaj si misliš o obeh albumih, ki ju je Varg posnel, odkar se je vrnil iz zapora ...

K/A: Bolj, kot to me zanima, kako si prišel na idejo, da je imel Burzum name kakršenkoli vpliv. Če povem po pravici, me vznemirja, da mi ljudje neprestano govorijo, da sem bil vplivan s strani Burzuma, ker to ni jebena resnica. Ne, da mi Burzum ni všeč. Burzum je lep bend in bla, bla, bla, bla, ampak nikoli nisem bil eden izmed teh norveških klincev [v originalu: 'cocksucker'; o. p. - D. L.]. Nikoli mi ni bil všeč norveški zvok. Če sem že predan čemu, sem predan staremu poljskemu stilu black metala: stari Veles, stari Graveland, [naslednje ime benda je nerazumljivo; o. p. - D. L.], Infernum ... Burzum je zelo pomemben in ima nekaj dobrih komadov, ampak če Burzum ne bi ubil Euronymousa, ne bi bil nikoli tako popularen, kot je.

DL: Se strinjam.

K/A: Mayhem so bili ... Mayhem so pravi metal. Burzum, vsaj meni, ne deluje kot pravi metal. On je mističen, mitološki. ..

DL: Veliko bolj oseben ...

K/A: Da. Gre za dve povsem različni zadevi. Seveda mi je Burzum všeč, ampak sovražim, ko me ljudje primerjajo z njim. Navdihoval me je Graveland. Na prvem albumu sem hotel igrati kot Graveland; nikoli pa nisem hotel igrati kot Burzum, in ko mi ljudje pravijo, da igram kot Burzum ... tega idiota nisem nikoli imel v mislih.

V mojih časih black metala, si s tem, ko si se odločil ali Burzum ali Mayhem, izbral stran. Če ti je nekdo rekel, da je oboževalec Mayhem, si lahko točno vedel, kakšna osebnost je. In seveda obratno. Tekom razvoja moje osebnosti sem uporabil Burzuma, da sem pokazal, na kateri strani black metala stojim. Oziroma sem stal. Ta nekoliko bolj ... nasilna, spiritualna smer. Mayhem me niso toliko privlačili, ker me satanizem ni nikoli zares zanimal. Ko sem bil mlajši, me je zanimal tisti bolj osebni, bolj poduhovljen pristop ... a obenem tudi bolj nasilen. No, v bistvu me še vedno.

Burzuma sem torej prirejal zaradi te nasilne drže v stilu: "Moramo tudi delovati, ne le govoriti", in ne toliko zaradi duha Burzuma, temveč zaradi njegovih stališč; zaradi imidža, in ne zaradi glasbe. Filosofem je najboljši Burzum album. Ostali se mi zdijo dolgočasni; enostavno niso moj stil.

Da, priredil sem War, in to sem storil s strastjo; priredil sem Freezing Moon, in tudi to sem storil s strastjo. In napisal sem pesem The Day Burzum Killed Mayhem. Vse to se je zgodilo [torej umor Euronymousa; o. p. - D. L.] v nekem drugem času. Takrat še ni bilo interneta, in če se je nekdo usral, o tem niso bili obveščeni na drugi strani oceana. Bilo je, kot bi prihajala neka tema. .. "Ali si slišal? Nekdo mi je povedal ..." "Ne, to ne more biti res!" Še v starih intervjujih, ki sem jih bral pozneje, je bil celo leto dni po umoru dvom: "Ali verjamete, da je bivši Mayhem basist," takrat se ga je še vedno omenjalo kot basista, "res ubil tega tipa?" "Ne. Ne verjamemo." Nihče ni hotel zares verjeti, da se je to zgodilo. Potem se je vse razdelilo; nekateri so besno pozdravljali to dejanje: "Mi smo morilci; mi ne govorimo, mi delujemo; mi nismo zabavljači ...", drugi pa so mu popolnoma nasprotovali, češ da je umoril eno izmed glav black metala. To so bili zelo zmedeni časi, še posebej za najstnika, kot sem bil jaz. Black metal sem sicer že res videl kot nekaj, kar je več kot le zabava, toda nikakor ni bilo jasno, kaj naj bi vse skupaj pomenilo, saj so se na koncertih ljudje pretepali zaradi Burzum ali Mayhem majice, ki jo je kdo nosil. Popolnoma nora zadeva. In pojma nisem imel, kako naj se soočim z vsem tem. In ta komad [The Day Burzum Killed Mayhem; o. p. - D. L.] sem napisal točno zato: da sem se soočil s tem umorom. Pozneje sem govoril s kar nekaj velikimi imeni black metala, in ti ljudje so mi povedali marsikatero stvar glede umora, toda sam ga še vedno vidim na nek biblični način: gre za odnos med Kajnom in Abelom. Ta dva tipa sta bila – vsaj na začetku – brata v black metalu, in v tem oziru ena izmed naših prednikov. Mislim, da je glavni vzrok za tem umorom nečimrnost [v originalu 'vanity'; o. p. - D. L.] ter neki globoki osebni konflikti med njima. No, seveda je bil vmes tudi denar, toda denar je – spet – nečimrnost. Gre za bratomor, in zaradi tega vse skupaj vidim kot nekaj bibličnega.

Doma imam na steni sliko Dead-a, sliko Euronymousa iz njegovega obiska Nemčije v začetku devetdesetih – lepa slika: v roki drži pivo in malo se smehlja; prikazuje ga kot osebo – v sredini  je grafika iz biblije, ki prikazuje, kako Kajn ubije Abela; pod vsem tem pa je narobe obrnjena slika Vikernesa. To kompozicijo vidim vsak dan, ko zapuščam svoje stanovanje. On [Varg Vikernes, o. p. - D. L.] je padli angel, ki je ubil svojega brata – vsaj tako jaz razumem to situacijo. Vedno sem ju videl kot brata, in zato sem tudi priredil War ter Freezing Moon, in zaradi tega ju igramo skupaj, brez prekinitve. Ne ločujem več med Burzum in Mayhem ... sodita namreč skupaj. Že tako smo preveč razdeljeni. Black metal scena ima tudi brez tega več kot dovolj problemov: imamo politične bende, imamo punk-black metal bende, imamo samomorilski black metal, imamo ta black metal in on metal ... tako smo razpršeni, da mi gre na kozlanje! Ampak ljudje se bodo še vedno razdeljevali glede na Burzum ali Mayhem! Tega sam ne počnem več.

In da odgovorim na tvoje vprašanje: Burzuma ne poslušam. Pojma nimam, kako zvenijo novi albumi. No, tu na avtobusu je nekdo sicer predvajal nekaj z zadnjega albuma. Pojma nisem imel, da je to Burzum. In zdelo se mi je grozno. To normalno petje, ki ga poizkuša. .. Ampak mogoče sem enostavno preveč nadut. Kot glasbenik sem včasih zelo nadut. Razumeš, kaj mislim s tem?

DL: Recimo. Precej.

K/A: Včasih ljudem enostavno ne dam možnosti ...

DL: No, če se ne čuti prav, se ne čuti prav.

K/A: Da. Kakorkoli ... Veliko sem povedal, ne vem pa, če sem odgovoril tudi na tvoje vprašanje.

DL: Si. Pa še na katerega poleg ... Omenil si združevanje War ter Freezing Moon ... na neki drugi ravni se zdi, da neko podobno združevanje deluje tudi znotraj Nargaroth opusa, sploh na zadnjih treh albumih. Nekje sem zapisal [glej: http://www.profanity.si/recenzije/spectral-visions-of-mental-warfare],da se razvoj Nargaroth zdi kot "umetniški popis postopnega sprijaznjevanja lirskega subjekta s samim sabo." Na Semper Fidelis – se zdi – je bil poudarek na artikuliranju vsega slabega;  Jahreszeiten in Spectral Visions of Metnal Warfare pa se zdita kot poizkus osvoboditve, odrešitve ...

K/A: Zadnje albume sem naredil preko lastne psihoanalize. Že deset let namreč delam kot psiholog; izobražen sem v psihoanalizi. Saj veš, tisto, ko ljudje ležijo na kavčih in govorijo ... ta Freudovska zadeva. Tekom izobraževanja je bilo potrebno, da si se ti sam – učenec – ulegel na kavč. Pet let zapored sem skoraj vsak dan za eno uro hodil k terapevtu, in stvari, ki sem jih o sebi spoznal tam, so res stekle v zadnje Nargaroth albume; sploh pa v Jahreszeiten, ki je tudi posvečen mojemu terapevtu, ki je umrl kmalu po zaključku moje terapije. Če odpreš knjižico in poiščeš komad Sommer – ali pa mogoče Herbst; pozabil sem – najdeš sliko, na kateri sedim pred njegovim nagrobnikom. Poleg njega je tu še en doktor ... moj šef na kliniki, kjer delam. Na nek način sem otrok teh dveh starejših mož, ki sta me vzgojila ... Čeprav sem bil že v svojih tridesetih, sem bil pred tem dokaj otročji, nerazumen ter zelo impulziven. Ta dva človeka – moj terapevt in moj šef – sta moja mentalna očeta. To psihoanalitično razmišljanje se je torej, seveda, stekalo v mojo glasbo.

DL: In s Spectral Visions of Mental Warfare je na nek način prišlo do – tako rečeno – rokovanja med lirskimi subjekti ... do sprave. Na nek način.

K/A: Da.

DL: Kako potemtakem – v besedilnem ter psihoanalitičnem oziru – misliš nadaljevati z Nargaroth? Kam hočeš oditi?

K/A: Če ti povem resnico: pojma nimam.

DL: Toda na svoji uradni internetni strani imaš najavljenih kar nekaj izdaj ...

K/A: Drži. Vem, kako bodo ti prihodnji albumi zveneli; komadi so že napisani, toda nimam pa še besedil. Vem pa, da bodo te izdaje nekaj povsem drugačnega, da se bodo dotikale povsem drugačnih tem, in da bo motivacija za njimi popolnoma drugačna od dosedanje. Ampak za zdaj mi je še prezgodaj govoriti o tem. Pravkar sem izdal Spectral Visions of Mental Warfare, in s tem se mi je z ramen padlo ogromno breme. Zdaj bom lažje počival. Nočem še razmišljati o napredovanju in nočem se v-mišljati v te skladbe. Nisem še namreč tam.

DL: Razumem. Vprašanje glede Nargaroth set-liste: veliko ljudi se pritožuje, da v živo ne igrate novejših komadov. Kako to?

K/A: To je dobro vprašanje. Toda kaj za vraga pa lahko igram? Če se ozrem na svoje albume, se mi komadi z zadnjih izdaj ne zdijo primerni za igranje v živo. Igral sem Jahreszeiten, bilo je v redu, a to ni glasba, ki bi jo igral v živo.

DL: To je bilo na lanskem festivalu Northern Lights v Avstriji, kajne?

K/A: Da. Grozen koncert. Poleg tega bi rabil basista, saj so glavne melodije na tem albumu odigrane z bas kitaro. No, če grem dalje, je tu Spectral Visions, in tega ne bom nikoli igral v živo. To enostavno ni tak material. Tudi kitarski deli so tu zelo težki, prekrivajo se ... ničkoliko kitar. In Semper Fidelis? Igral sem en komad s tega albuma ... Skratka, ne vem. Mogoče se enostavno preveč držim starih časov. Vem pa, da nočem v set-listo vključevati novih komadov. Tega se nikoli nisem zares vprašal, zato lahko le ugibam.

DL: Kako je sploh prišlo do tega koncerta? Odigrali ste celoten album Jahreszeiten, poleg tega pa še premierno komad Seven Tears Are Flowing to the River ...

K/A: Organizator me je prosil, če bi lahko pripravil kaj posebnega; in ker smo bili 'headlinerji' tam že prejšnjo leto, sem pomislil da bi bilo res dolgočasno, če bi igrali isti 'set' – ker smo še vedno imeli popolnoma isti 'set' [smeh]. Tako smo poizkusili z Jahreszeiten. In Seven Tears? Vedno dobivam e-maile, v katerih mi ljudje pišejo, da hočejo slišati Seven Tears. Kaj pa vem. Mogoče jo igramo nocoj. Ne vem. Vedno se odločim, ko stojim na odru. Celo moji glasbeniki ne vedo, kateri komad bo naslednji – slišijo, kaj zakričim, in preklopijo. 

DL: O trilogiji Zorn des Lammens ... Čeprav komade poznam že dolgo časa, sem se šele pred kratkim posvetil besedilom – no, besedilom prvega ter drugega dela, tretji je drugačen – in popolnoma me je presenetilo, kako se teksta in zgodbi v njem bereta kot ... no, folklora. Ljudska pripoved. Gre za tvoje avtorsko delo, ali zgodbi temeljita na kakšni stari nemški, mogoče celo nordijski pripovedi?

K/A: Ti dve pesmi ne temeljita na ničemer. Včasih se enostavno usedem in pišem zgodbe. V Nemčiji imam znanko, ki ilustrira knjige za otroke, in nekoč me je prosila, da bi napisal nekaj kratkih zgodbic. Pravljic pravzaprav. In to je to.

DL: Res?

K/A: Da.

DL: Na svoji internetni strani si zapisal, da boš, ko boš ponovno izdal demo Orke, razpustil Nargaroth. Je to res?

K/A: Da.

DL: Zakaj tako?

K/A: To je bil začetek in to bo konec. Ko sem izdal Herbstleyd se spomnim, da sem rekel: "Nekega dne moram ponovno izdati Orke. Tokrat z vokali in vsem lepim. In to bo moj zadnji album. Potem bom [Nargaroth; o.p. - D. L.] izročil spancu." In tako se bo zgodilo.

DL: Končuješ s turnejo, jutri imaš zadnji nastop ... Kaj boš počel, ko se vrneš domov?

K/A: Ne vem. Veliko se bom sprehajal po gozdovih in razmišljal o izkušnjah, ki sem jih nabral na tej turneji – bilo jih je veliko, in večinoma so bile pozitivne. Imel sem veliko možnosti pogovorov, dobil kar nekaj daril ... O veliko stvareh moram razmisliti. In moral si bom seveda nabrati energijo za povratek na delo. To je še ena stvar, ki jo moraš početi kot razumen človek, ki poizkuša živeti v tej socialni stvari ...

DL: Si oče?

K/A: Na žalost še ne.

DL: Sprašujem, ker si prej omenjal družino.

K/A: Mislil sem svojo ženo. Poročen sem s Perzijko. Dve leti bo tega.

DL: Čestitke! In če si želita otroke, upam, da jih bosta tudi imela.

K/A: Hvala. In da. .. res si jih želim.

DL: Mogoče še kakšne zaključne besede?

K/A: Zaključil bi kot vedno: Black Metal, Semper Fi!

Avtor:
twitter facebook