recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

intervju

28. 9. 2012  Juriš v svobodo 
''Ni ene same zgodbe, enega samega protagonista ali pa enega samega antagonista. Vsako zgodbo sem lahko popeljal kamorkoli sem hotel ...'' (Phil Bozeman, Whitechapel)

Nekoč so rekli: ''Če poimenuješ bend Vio-Lence, potem moraš ljudem dati glasbo in nastop, ki dela vso čast temu imenu.'' Torej, če že iz časov pred prej objavljenim citatom velja v latinščini znana krilatica ''nomen est omen'', potem je pri poimenovanju benda Whitechapel logično, da se pričakuje od benda, da bo zlovešč, brutalen in nepredvidljiv.

In tako so lahko opisali še danes neznanega morilca Jacka Razparača, dotični opis pa v celoti velja za ameriški deathcore ali pa death metal sekstet Whitechapel.

Prihajajo iz mesta Knoxville v zvezni državi Tennesee, ZDA. S prvo plato, Somatic Defilement, so predstavili skorajda generični novodobni brutal death metal – ne slab ne pretirano dober, ravno dovolj tehničen, a ob boku legendarnim Suffocation še vedno pač nič posebnega. Besedilno usmerjen k zgodbi morilca iz Whitechapela (čeprav ne neposredno). Z dobrim krulečim vokalom.

Potem pa so podpisali pogodbo z Metal Blade in izdali vrhunsko This Is Exile, katere koncept se je (iz drugega stališča) nadaljeval še v – meni malce slabši – A New Era Of Corruption. Sekstet (ja, bend sestavljajo kruljač, basist, bobnar in kar trije kitaristi) je presenetil z domišljenimi riffi, morbidnim vzdušjem, baražo trdih ritmov in vokali, ob katerih bi Frank Mullen in John Paoline (ex-Mortal Decay) rekla ''Fukk yeah!'' Na turnejah so jih s strahom postavljali ob bok bendom, ker so jih Whitechapel v večini primerov pojedli.

Potem so izdali EP, ki je pravzaprav predstavljal uvod v album Whitechapel. Letos pa je izšel tudi nov album, ki so ga poimenovali po bendu. Nov album, nov bobnar, opustitev koncepta, nove ideje in vse skupaj so obrnili sebi v prid. Zgolj še ena ameriška deathcore senzacija je presegla meje scuzanega žanra in postavila nove standarde v ekstremni glasbi.

O tem in še čem smo spregovorili s pevcem, Philom Bozemanom.

Ivan Cepanec: Phil, pozdravljen. Dovoli mi kratek uvod v prvo vprašanje, in sicer: Mike Smith je ob izidu plate Suffocation povedal, da so jo tako poimenovali, ker je bila prva v njihovi karieri, ki je v celoti zajela, kar bistvo Suffocation predstavlja. Bi se strinjal s tem? Ali je to razlog, zakaj ste zadnji album poimenovali Whitechapel?

Phil Bozeman: Menim, da smo prišli do te stopnje v svoji karieri, ko smo si res lahko rekli, da smo pripravljeni storiti nekaj takega. Nismo se obremenjevali s tem, kaj si bodo o glasbi mislili drugi. Hoteli smo napisati tisto, kar je bilo v nas. Tukaj ni nobene posebne zgodbe – hoteli smo udariti močno in povsod.

IC: OK. Praviš, da pri novi plati ni enega samega koncepta, ki bi povezoval vse skupaj v eno zgodbo, kot se je to zgodilo pri prejšnjih albumih. Ali si to doživel kot osvobajajočo izkušnjo ali ti je to pravzaprav delalo še večje težave?

PB: Uh, to je zame bila totalna osvoboditev. Dejansko sem res lahko pisal, o čemerkoli ali o komurkoli sem hotel. Ni ene same zgodbe, enega samega protagonista ali pa enega samega antagonista. Vsako zgodbo sem lahko popeljal kamorkoli sem hotel in to sem si že od nekdaj želel.

IC: In katerih tematik si se dotaknil v besedilih?

PB: Hm, življenjskih. Recimo v pesmi Multiculturalist sem se dejansko dotaknil ljudi, ki večino časa funkcionirajo in preživijo v sklopu socialnih omrežij. Tam se predstavljajo, da so nekaj, kar niso v resnici. Pri drugi sem se osredotočal na ljudi, ki morajo vedno poudariti, v kaj verjamejo. Saj veš, ko imaš ljudi, ki pišejo, da moraš verjeti v to ali tisto, ti pa si misliš ''OK, verjemi, v kar hočeš, meni je vseeno …'' In to me pripelje k prejšnji pesmi – zdi se mi grozljivo, da ljudje lahko kjerkoli in kadarkoli napišejo karkoli jim pade na pamet, pri tem pa ne pomislijo, kaj lahko s tem dosežejo, povzročijo. Mislim, če pogledaš internetne forume – koliko ljudi je tam, ljudi, ki komaj čakajo, da s svojim pisanjem škodujejo drugim. To je res žalostno. Zato se temu izogibam, prav dovolj imam tega ''social networkinga'' in bedarij, ki jih ljudje pišejo po netu. Že od prvega trenutka, odkar sem v Whitechapel, me preseneča dejstvo, da so določeni ljudje res neumni, nesposobni razmišljanja. In to sta le dve pesmi. Potem se najde sledeča, ki je recimo popolnoma drugačna od obeh. Ponosen sem, da mi je to uspelo – napisati popolnoma neodvisne pesmi, ki jih vedno znova z veseljem poslušam.

IC: Torej, tvojo inspiracijo predstavljajo zgolj dejanja ljudi, ali greš tudi v druge sfere, npr. politiko, umetnost, zgodovino, znanost …?

PB: Seveda grem, ampak se, recimo, skušam izogibati temu, da bi bil popolnoma dobeseden, kot recimo, če bi pisal o zabijanju noža v hrbet in bi pri tem opisoval vse podrobnosti. Določene stvari prepuščam poslušalcu, sam polagam le iztočnice ali malce usmerjam stvari. Se pa predvsem osredotočam na človeka, na to, kar kot ljudsko bitje čutim, česa sem sposoben, kaj me straši itd. V slučaju zadnjega albuma pač ni toliko domišljijskih stvari, so bolj resnične, osebne stvari, ki jih črpam iz lastnega življenja in vsega, kar me obkroža.

IC: Glede na izčrpne analize, ki jih na nek način podajaš v svojih besedilih, kakšno je tvoje videnje prihodnosti? Smo le v letu 2012 …

PB: Kaj pa vem … Najprej se mi zdi, da se ob vsakem zajebu nekaj naučimo, a istočasno se mi zdi, da imamo več zmešanih kot normalnih ljudi. A menim, da bo življenje vseeno šlo naprej, menim, da ne bo nekakšnega masovnega uničenja. Čeprav smo nagnjeni k uničevanju, verjamem, da je precej ljudi na svetu, ki nočejo, da bi vse šlo k hudiču in menim tudi, da so ljudje sposobni slediti pozitivnemu cilju. A vseeno – ljudje smo zmešani, seveda ne v tistem psihično nestabilnem smislu, ampak v smislu, da smo sposobni vsega – lepot in nočnih mor.

IC: Kul. No, da malce zavijemo k tvojem vokalnem izražanju. Si eden redkih vokalistov, ki je s svojim glasom sposoben uprizarjati oz. izražati razne emocije, predstavljati različne protagoniste v zgodbi. Ali si to hotel početi že od samega začetka ali pa je to prišlo sčasoma? In je morda glasba tista, ki ti pravi, kateri glas je treba izbrati v določenem trenutku ali pa je besedilo tisti odločilni faktor?

PB: No, obstajajo določeni deli, ko točno vem, kaj je treba storiti, pri tem pa seveda pazim, da me ne morejo kar tako vreči k vsem ostalim vokalistom na sceni. Recimo, da v nekem delu od mene pričakujejo nekaj, jaz pa seveda dam nekaj čisto drugega, drugačnega. Nočem, da bi ljudje rekli, da ves čas ali zgolj kričim ali pa zgolj krulim ali pa, da sploh uporabljam samo en način podajanja besedil. Osebno tega resnično ne maram. To dolgočasi tako mene kot poslušalca. Zato se osredotočam na posamezne segmente, ki jih skušam ustrezno interpretirati (poslušajte npr. pesem Possession na albumu This Is Exile – op. I. C.).

IC: Ko smo že pri pevcih v death metalu, katerega bi danes oz. v današnji sceni izpostavil?

PB: Hm, vedno lahko rečeš Chris Barnes (Six Feet Under, ex-Cannibal Corpse, Torture Killer – op. I. C.). On je to počel, ko dosti ljudi sploh ni vedelo, kaj je to death metal petje. Potem so tu Slayer, ki seveda niso death metal bend, ampak z načinom podajanja besedil resnično izražajo šok, norost. Način, kako pristopajo k besedilnim linijam, je res neverjeten. Ampak, če se res osredotočim zgolj na death metal, potem je to Chris Barnes.

IC: OK, hehe. Zdaj pa se usmerimo še k vaši glasbi. Tale plošča predstavlja novega bobnarja Bena Harclerodea. Kje ste ga našli in kaj se je pravzaprav zgodilo s prejšnjim bobnarjem, Kevinom Laneom?

PB: Ben je človek, ki smo ga potrebovali. Vse, kar igra na albumu, lahko izpelje v živo do udarca natančno. Prihaja iz Arizone, igral pa je v bendu Knights Of The Abyss. Po Kevinovem odhodu nam je poslal videoposnetek svojega igranja. Povabili smo ga na vaje, zaigral je en komad in svoj posel opravil popolno. Kevin je dober kolega, a prišli smo do točke, ko več nismo mogli nadaljevati skupaj. Naše vizije so preveč različne. Pa tudi kot bobnar je začel pešati. Ni bilo katastrofalno, a poškodoval si je stopalo in to je močno vplivalo na njegovo igranje, ki je postalo podpovprečno, česar si pač nismo mogli dovoliti.

IC: Pa ste z albumom Whitechapel ciljali na brutalnost, tehničnost, ''catchiness''?

PB: Ja. Dejansko smo hoteli biti zvesti sami sebi, hkrati pa nismo hoteli pregnati oboževalcev. Resda pišemo glasbo predvsem zase, ampak če nimaš namena tega posredovati poslušalcem, potem nimaš v mislih tega, da bo to glasbo poslušal še nekdo poleg tvojega benda. Hoteli smo preizkusiti kaj novega, pritegniti pozornost še ostalih ljudi. Spremembe so dobrodošle seveda, a bistvo je moralo ostati isto, če me razumeš.

IC: Popolnoma. Album je definitivno izstopajoč. Zanimiv rezultat vaše evolucije. Kar se pa naslovnice tiče – zdi se zelo zlovešča, a hkrati enostavna. Kaj pa pravzaprav predstavlja?

PB: Gre za zastavo naše zvezne države Tennesee, ki pa jo namesto zvezd krasijo žage. Le-te so pač znak ekstremnosti, brutalnosti, zastava pa je pač kazalec tega, od kod prihajamo. Naslovnica predstavlja nas kot bend, to, kar smo, kaj počnemo in od kod prihajamo. Z izjemo bobnarja, ki prihaja iz Arizone, smo Whitechapel pet enostavnih fantov iz Tenneseeja.

IC: Če bi Whitechapel imeli možnost posneti soundtrack za film, kakšen film bi to bil?

PB: Film, ki bi prikazoval apokalipso in zombije.

IC: Pa se ti ne zdi, da so zombiji danes že malce prežvečena stvar? Vsi filmi so o zombijih, vse knjige tudi, figurice, celo v TV-seriji so …

PB: No, kar se tiče serije The Walking Dead – nisem je gledal, sem pa slišal, da je res dobra. Zombi filmi so seveda vse to: živi mrtveci, peščica preživelih itd., se pa znotraj takih filmov znajo skrivati tudi kakšne globlje zgodbe ali provokacije, kot so recimo odnosi med ljudmi ipd. A vem, kaj misliš. Prenasičeni smo z njimi. Prej so bili vampirji, zdaj so tu zombiji. Dejansko ne gledam preveč takih filmov, sem bolj za tiste ''slasher'' zadeve. To so bili filmi, ob katerih sem odrasel, najljubši pa mi je Halloween oz. Michael Myers.

IC: In kaj vas čaka v prihodnosti?

PB: Turneje, turneje in turneje. Treba je čim več igrati, nastopati, kjerkoli in kadarkoli se da.

twitter facebook