recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

intervju

18. 1. 2013  Iz Naftalina: Machine Head 
''Počeli bomo, kar hočemo, igrali bomo glasbo in pisali, karkoli bomo hoteli napisati in pri tem ignorirali časovne okvirje, ki jih postavlja recimo radio ali kaj podobnega.'' (Dave McClain, Machine Head)

Leta 2007 je izšel album The Blackening. S tem albumom, ki je z razlogom povsod dobival same 10-ke, so Machine Head zavladali svetu. Od neverjetno dobro narejenih komadov, ki so delovali tako na plati kot v živo, do nepozabnih koncertov (še kdo pomni tistega na Dunaju leta 2010, ko je Robb Flynn prvič dovolil nekemu fantu z imenom Peter, da namesto njega igra kitaro na komadu Aesthetics Of Hate) – The Blackening je in še vedno je po mojem mnenju njihov najjači, ultimativni Machine Head album.

Kot fen zasedbe in takrat še zelo nadobuden pisec in urednik domačega in home-made fanzine Picajzl sem prek Ane Lipec iz Master Of Metal dobil možnost intervjuvati zasedbo ob izidu albuma The Blackening. Poleg tega, da sem sploh imel možnost govoriti z nekom iz Machine Head, je ta nekdo bil še eden mojih največjih bobnarskih vplivov, Dave McClain.

Takrat se še nobeden – tako mi poslušalci, ali če hočete ‘’novinarji’’, kot bend – ni zavedal, kaj bo postal The Blackening in kam jih bo popeljal.

Nek hladen, oblačen marčevski ponedeljek, ura je okrog 19:00, pisarna Master Of Metal na Kotnikovi, vprašanja so na listu, grlo je suho, občutek nenavaden, zvoni telefon … Zaslišim glas, ki je milje (!) daleč, skoncentriram se in …

Ivan Cepanec: Kako si?

Dave McClain: V redu, hvala.

IC: The Blackening … Dejansko je, tak kot ga je Robb opisoval v časopisih ali prek Blabbermoutha, čeprav sem bil malce skeptičen ob vseh superlativih, ki jih je izražal. Spraševal sem se, če mogoče ne pretirava s kavo, hehe. Ampak – prav ima. Fantastičen je. Kakšno pa je tvoje mnenje o albumu?

DM: Odlično. Veš, res smo ponosni na tole ploščo. Vem, da je vzelo veliko časa, a zavedati se moraš, da nam je pisanje materiala za The Blackening vzelo več časa kot kadarkoli prej. A vseeno se zdi, da je vse skupaj prišlo čisto naravno. Veliko pesmi je zelo dolgih, govorim o dolžinah 8-9 minut, a se nam je to zdelo tako naravno, kot nekomu, ki se mu zdi naravno napisati 4 minute dolgo pesem. Ves čas smo dodajali neke delčke, a vedoč, da imamo dovolj časa, da jih implementiramo v pesem in pesmi oblikujemo v to, kar slišiš danes … to je za nas nekaj neprecenljivega. Okoliščine so dovoljevale sprobavanje različnih zadev. Naš miselni okvir je bil – no, pri delu na albumu Through Ashes Of Empires sem Robba res prepričal v veličastnost zasedbe Rush in to je vplivalo, da je naš okvir predstavljal miselnost, ki je govorila ''Počeli bomo, kar hočemo, igrali bomo glasbo in pisali, karkoli bomo hoteli napisati in pri tem ignorirali časovne okvirje, ki jih postavlja recimo radio ali kaj podobnega.'' Človek, bilo je super zabavno pisanje in res smo ponosni na to ploščo. Menimo, da je izpadla zelo dobro.

IC: Popolnoma se strinjam. A vseeno – kakšen občutek je biti v Machine Head in slediti svojem srcu, ko pa srce včasih ne gre po isti poti kot pravila oz. pričakovanja glasbene industrije? Ali ste čutili kakšen pritisk, misleč, kaj bo rekla založba, kaj bodo – še pomembneje! – rekli oboževalci?

DM: Niti ne. Kar se tiče naših oboževalcev, menim, da smo na isti valovni dolžini. V teh letih smo skozi dali veliko dobrega, a tudi slabega – in naši oboževalci so vedno bili z nami. Menim, da je baza naših oboževalcev kot tista, ki jo imajo Slayer. Nori feni, popolnoma zvesti, ki se z vsem srcem posvetijo temu, kar počnemo. Takšni so Machine Head feni. In sklepali smo – če mi mislimo, da je plata super, bodo verjetno podobno sklepali tudi oboževalci. Tudi njim bo všeč.

Kar se založbe tiče – počnemo to, kar hočemo. Če jim je to všeč, zakon. Po drugi strani res lahko sediš nekje in se sprašuješ, če bo zadeva komu všeč oz. komu bo sploh všeč. Na koncu koncev pa je vsaka zadeva odvisna od posameznika, od njegovega mnenja. Dejansko je res že velika sreča, če je vsem všeč, kar počneš.

Ko smo založbi Roadrunner poslali material, smo v odgovoru prejeli sledeče: ''Oh, moj bog.'' Prek e-pošte so spraševali: ''Kako lahko bend, ki je izdal že 6 album, posname najboljši album v svoji karieri?'' Seveda je zelo lepo, ko ti založba pravi kaj takega. Zavedam se namreč, da so ti ljudje videli in slišali že vse živo, tako da takšne izjave niso kar tako. In njihovo mnenje spoštujemo, zato smo še toliko bolj veseli.

Res pa je, da je pritisk vedno prisoten, a se nanj preprosto nočemo ozirati.

IC: Torej, se ti zdi, da ste dosegli album, za katerega Robb pravi, da je ‘’vaš Master Of Puppets’’?

DM: Ja. Čeprav jaz tega ne pojmujem na tak način. Ko naredimo album, gre za to, da ob poslušanju pesmi pomislimo ‘’Stari, res sem vesel, da je to naša pesem.‘‘, če me razumeš. ‘’Vesel sem, da je to naš album.’’ In mislim, da nam je z The Blackening to tudi uspelo. Vem, da bendi to nonstop govorijo, kar mi gre res na kurac; to, namreč, da rečejo, da je to „njihov najboljši album‘‘. Nočem reči kaj takega, hočem pa reči, da smo na plato res ponosni in menim, da bodo ljudje ob imenu Machine Head avtomatično pomislili na The Blackening. Album bo gotovo šokiral. Res je dober. In to pravim iskreno – poslušal sem ga več kot 100-krat in še vedno mislim enako. Še vedno tako čutim. Plata je res močna. Običajno so naši albumi takšni, da vsebujejo enega ali tri ‘’fillerje’’ – za The Blackening pa menim, da vsebuje samo popolnoma močne pesmi. Preden pa trdimo, da gre za naš najboljši album, bomo raje počakali, naj tudi ostali povedo svoje. A komaj čakam, da ga ljudje slišijo in menim, da bodo zadovoljni.

IC: Kako se pripravljaš na turneje? Slišal sem, da res tepeš po bobnih vsak dan ves dan, oblečen v usnje kot Manowar.

DM: (smeh) Tega res ne počnem. Igram veliko, vadim. Ne oblečen v usnju. Vadim večinoma sam. In že zdaj  smo res pripravljeni, da gremo na turnejo. Leto dni smo pisali in snemali The Blackening. Komaj čakamo, da gremo. Trenutno imamo ''nazaj na turnejo'' bolezen.

IC: Kakšni pa ste Machine Head, ko ste doma?

DM: Vsak počne nekaj svojega. Ko je konec obveznosti s turnejami, si vsak vzame kak mesec in pol, potem pa se dobimo in začnemo delati na novem materialu. Robb in njegova žena običajno gresta do kakšnega jezera, Adam in Phil sta bolj za sneg, gresta boardat.

IC: Ti bojda igraš golf?

DM: (smeh) Včasih. Dejansko sem precej dolgočasen človek. A zdaj sem našel nov hobi – tek. Torej, tečem in veliko bobnam.

IC: Pri albumu The Blackening si akreditiran kot kontributor pri teh pesmih. Poleg bobnanja si ponudil tudi riffe?

DM: Skušam igrati kitaro. V bistvu jo igram že tako dolgo kot igram bobne, ampak sem res zanič. Vseeno pa jo lahko toliko igram, da napišem kakšen dober riff. Nato le-te posnamem, odnesem Robbu CD – pri The Blackening sem tako napisal glavni riff za Clenching The Fist Of Dissent, na prejšnji plati pa recimo za Imperium. Zato pa vedno pravim ostalim v bendu, da so lahko veseli, ker nisem tako lušten in dober pevec kot recimo Dave Grohl (smeh).

IC: Kot si že omenjal, so pesmi na tem albumu res močne. Ko sem bral obvestila, da bo album deloval progresivno in kompleksno, sem imel v glavi čisto drugačno predstavo. Mislim sem, da boste komplicirali zavoljo kompliciranja, potem pa sem ob poslušanju ugotovil, da vse zveni – kot si že prej rekel – naravno, ne posiljeno. Ampak zdaj imate res dolge pesmi – Iron Maiden dolge. Kakšen je občutek? Boste igrali plato v celoti, ko boste nastopali v živo?

DM: To bi dejansko hotel, da se uresniči. Verjamem, da bo zelo težko izbrati pesmi za prihajajočo turnejo. Včasih si preprosto želim, da bi res lahko igrali album v celoti. To bi res bilo zakon! In ta album dejansko predstavlja velik izziv – čuti se recimo vpliv komada The Rime Of The Ancient Mariner ali pa recimo osebnega favorita, Hemispheres od Rush. Seveda nas ne morem primerjati z Rush. Mislim, saj lahko igramo kaj tehničnega, a smo bolj v vodah ''primitivnega'', divjega. Ampak Rush so vedno tam nekje v naših mislih. In želim si, da bi The Blackening lahko igrali v celoti.

IC: Lahko razkriješ tematike besedil?

DM: Seveda. Žal ne morem iti v podrobnosti – za to bi se moral pogovarjati z Robbom. Veliko zadev se ubada s politiko. Nikoli nismo bili politično angažirana zasedba in nikoli ne pridigamo v zvezi s politiko. A težko je ne-govoriti o tem, kar se dogaja v času, v katerem smo. (vzame daljšo pavzo, očitno je, da pazljivo izbira besede – op. a.) Slabo bi bilo, če ne bi pisali o tem, kar se dogaja, o našem videnju sveta, o tem, kdo kandidira za predsednika. Zdi se celo napačno, če ne bi pisali o vojnah ipd. A Robb je na srečo tudi zelo dober, ko gre za res intimne, osebne teme. Ko smo napisali komad Now I Lay Thee Down, smo pomislili, da bi ga lahko zavrteli na radiu. Potem pa je Robb prinesel tekst o tipu, ki hoče, da ga punca ubije (smeh). In vedno mu rečem – ''še en dober hit izpod Robbovih prstov, s tistimi osladnimi besedili, ki jih tako rad piše.''

IC: Kar se tiče naslovnice – zelo minimalistična, zelo norveški black metal (smeh).

DM: Nekega dne sem bil pri Robbu in ta slika se je nahajala na njegovem računalniku. Vprašal sem, ga kaj je to, kaj predstavlja, pa mi je odgovoril, da jo je našel na netu. Bil sem popolnoma navdušen. Okostnjak na globusu starega sveta – ''To me, it says The Blackening.'' Je enostavna in popolnoma minimalistična. Popolnoma ustrezna. In kar naenkrat smo se ves čas vračali k tej podobi. Tako enostavna … črna in bela … perfektna.

IC: Še malce o tvojem bobnanju. Očitno je, da si prava žival. Kdo so tvoji vzorniki?

DM: Ko sem bil mulc, je name najbolj vplival Peter Chriss iz zasedbe KISS. To je bilo najlažje za začetek. Na tej plati, je glavni vpliv zasedba Rush. Vsake toliko časa si postavim izziv, tokrat sta mi na umu bila Vinnie Paul iz Pantere in Neil Peart iz Rush.

IC: V bendu si vsaj že 10 let. Je res, da ti pri avdiciji Robb niti ni pomagal nositi stvari?

DM: (smeh) Ne, definitivno mi ni, stari, hahah. Prišel je pome, pa sem nosil stvari. Prideva do placa za avdicijo in sem vse moral nositi sam – činele, pedale, palčke, snare … Čez tisto široko cesto. Mislim sem si ''Jebem ti sunce!'' Na srečo so vsaj imeli bobne v placu. Edini, ki mi je zares pomagal, je bil Adam. Robb in (takratni kitarist) Logan (Mader – op. a.) sta zgolj stala tam (smeh).

IC: In kje si dobil idejo spremeniti svoj bobnarski set v nekaj popolnoma nemogočega?

DM: (smeh) Ne vem. Nekega dne sem pač skušal probati nekaj drugega. Dejansko rad gledam bobnarje, ki ponudijo tudi dober vizualni šov, za katere se vidi, da tepejo boben. Dolgočasijo me ljudje, ki izgledajo, kot da gledajo TV iz domačega naslanjača. Švicaj, gibaj se, tolči! To me zanima. In tak vtis sem hotel gledalcem dati tudi sam. Zato sem začel spuščati prehodne bobne in ob tem sem moral bas bobne dajati čim bolj narazen. Na koncu sem jih resnično premaknil daleč narazen, ljudem pa ni jasno, kako mi uspe igrati na kaj takega. Dejansko mi pomaga to, da sem naravno precej visok tip.

IC: V Machine Head si prišel po tem, ko si nekaj časa igral v Sacred Reich. Letos bodo imeli re-union. Kakšno je tvoje mnenje o tem?

DM: Zakon je! Še vedno se pogovarjam s Philom (basist/vokalist Sacred Reich – op. a.). Nekoč sem namreč zasledil MySpace stran, ki jo dejansko vodi Phil. In v zadnjih 10 letih mi je vedno jamral, kako se mu več ne da igrati, peti, nastopati.  In potem na MySpace zasledim stran Sacred Reich. Vedel sem, da ga spet vleče na oder. Sprva je skušal zanikati, potem pa je le popustil in priznal. Omenjal je festivale v Evropi (leta 2007 smo jih tako lahko med drugim videli tudi na Wacknu – op. a.). Vem, da bend ima še vedno veliko fenov in ko sem se pridružil bendu, sem bil tudi sam velik fen. Resda marsikateri reunion danes bolj kot ne smrdi, a pri Sacred Reich imam drugačno mnenje …

IC: In kako ti golf pomaga pri bobnanju? Da malce razbijem ta uradni občutek (smeh).

DM: (smeh) Ja, ko igram golf, vidim, da sem zanič v tem. In se vračam k bobnom.

IC: Kje se vidiš čez 10 let?

DM: Mislim, da bi lahko brez težav igral glasbo tudi v svojih 60-tih ali 70-tih. Kot Rolling Stones. To daje naboj mojemu življenju in to obožujem.

IC: Tvoje mnenje o metal sceni danes?

DM: Kot vedno – obstaja veliko dobrih bendov in veliko teh emo zadev, ki vse zvenijo isto. Vendar menim, da je metal scena v dobre stanju. OK, downloadanje MP3-jev je biznis obrnilo na glavo, vse založbe so zato kar brezglavo podpisovale bende in to je škodilo metalu. En bend postane popularen, potem pa založbe podpišejo milijon kopij. A če pogledam k major labelom – na srečo ne podpisujejo toliko metala in to je dobro. Dobro je tudi to, da je veliko neodvisnih založb. In prav te sceno oživljajo in jo držijo čilo in svežo.

Intervju je prvotno moral iziti v fanzinu Picajzl, okrnjena verzija pa je izšla v časopisu Bravo spomladi 2007. Machine Head naslednji teden začnejo s pisanjem novega materiala, trenutno se še ne ve, če bodo ostali pri založbi Roadrunner. Ne pozabite pa na recenzijo live plate Machine Fucking Head Live, ki je tudi objavljena danes (torej, 18. 1. 2013).

twitter facebook