recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

intervju

18. 2. 2013  Iz naftalina: Born Of Osiris 
''Djent je le beseda, ki je izšla iz kitarskega tona.'' (Joe Buras)

Ameriška metal scena skuša vsako leto pridobiti pozornost s kakšnimi nenavadnimi skupinami, pri katerih je v ospredju predvsem tehnična uigranost, s katero so skupine začele pretiravati. Tudi deathcore je dobil svoje podaljške, ki se danes izražajo predvsem z djentom ali pa kakšno ne preveč poslušljivo elektroniko.

Zasedba Born of Osiris je nastala že pred desetimi leti, a pozornost je pridobila šele z izdelkom The New Reign, s katerim je skupina pokazala tehničen aspekt takrat vzpenjajočega deathcora, ki je kmalu za tem ušel z nadzora z mnogimi, generičnimi skupinami. Skupina se je z vsakim izdelkom nadgrajevala. Leta 2009 je izšel album A Higher Place, ki je napovedal skupini večji potencial, kar se je tudi pokazalo z daljšimi turnejami.

A počilo je leta 2011 z najbolj dodelanim in tehnično dovršenim albumom The Discovery, ki je požel veliko pozitivnih kritik.

Skupini se sicer očita uporaba klaviatur, ki naj ne bi dobro sovpadale z brutalno, tehnično in melodično glasbo Born od Osiris. Kot drugo, pa se jim je začelo očitati, da so postali podobni djent skupinam. A ne glede na omenjena očitka, so Born of Osiris postali precej priljubljeni med ljubitelji deathcora, kar se tudi vidi po daljših nastopih na turnejah. V marcu pa se bo skupina podala tudi na prvo headlinersko turnejo po Evropi. Medtem je skupina že najavila novi album, ki bo izšel enkrat letos. Vsekakor pa se poraja vprašanje, če bo album presegel dodelani The Discovery.

Spodnji intervju je nastal pred dvema letoma na Dunaju, kakšen mesec pred izidom albuma The Discovery. Kratki odgovori so predvsem posledica brutalnega pitja dan poprej na Madžarskem.

Primož Novak: Pozdravljena, se mi lahko najprej predstavita in kakšna je vajina vloga v skupini?

Ronnie Canizaro: Sem Ronnie in sem vokalist v Born of Osiris.

Joe Buras: Jaz sem Joe in čez imam klaviature in vokale.

PN: Kako ste zadovoljni s tokratno evropsko turnejo, ki je druga po vrsti?

RC: Mislim, da je mnogo boljša kot prva. V Veliki Britaniji, v Manchestru, smo imeli res nor koncert.

JB: Na Madžarskem včeraj smo imeli tudi dober odziv. Tam imamo kar nekaj oboževalcev

RC: Obstajajo lokacije, kjer še nismo bili, pa nas veliko ljudi pozna.

JB: Po svoje je tokrat tudi lepše, ker smo na turneji z avtobusom.

PN: Vaš novi album je naslovljen The Discovery. Kaj ste odkrili s tem albumom in kaj še raziskujete na podlagi pisanja skladb, samega razvoja skupine?

RC: Pridobili smo novega kitarista, Jasona Richardsona (ki je kasneje dobil brco - op. P. N.). Kot skupina še vedno raziskujemo, kakšne so naše sposobnosti, kaj lahko osvojimo kot skupina. Zato tudi naslov The Discovery.

JB: Med drugim že eno leto tudi živimo skupaj (fantje nimajo ravno majhne hiše - op. P. N.), zato lahko vse delamo skupaj, ker je prostor za ustvarjanje zraven naših spalnic. Tako smo se bolje spoznali in tudi, kaj lahko naredimo skupaj kot skupina.

PN: Joe, omenil si, da igraš klaviature. Lahko razložiš vlogo klaviatur v skupini, ki je v skladu z modernimi ekstremi in tehničnim igranjem? So klaviature bolj za atmosfero ali izstopaš kot klaviaturist tipa Children of Bodom?

JB: Odvisno od skladbe, ponekod bom odprt prostor zapolnil z igranjem, da ima skladba več elementov. Na drugem albumu, A Higher Place, sem bolj delal na atmosferi. Novi album pa ima vsega po malem.

PN: Omenil si, da imate novega kitarista Jasona Richardsona, ki je poprej igral v All Shall Perish, znan pa je predvsem po svojih sposobnostih soliranja. Kakšno vlogo je imel pri nastajanju The Discovery?

JB: Predvsem je prispeval veliko solaž, napisal je tudi skladbo Behold, zadnjo skladbo na albumu, ki je jebeno epska.

PN: S prejšnjima dvema albuma ste se izkazali kot tehnična in melodična skupina. Predvsem prvi album je bil bolj tehnične narave, medtem ko je drugi bil bolj melodičen. Kaj lahko pričakujemo na The Discovery?

JB: Kitare so močnejše, namreč uporabljamo sedemstrunske kitare, kar je bila nadgradnja. Bas se tokrat sliši in močno izstopa. Veliko več je elektronskih uvodov in zaključkov. Pri vseh udarnih skladbah se najde tudi kakšen vmesni komad, ki poslušalca pomiri.

PN: Je naslov albuma povezan z besedili?

RC: Ko smo pisali besedila, smo z njimi skušali nekaj raziskati. Naslov The Discovery se nam je zdel še najbolj primeren za ime albuma.

JB: Skladbe govorijo o notranjih trenjih, kako smo prišli skupaj, kakšne poglede smo pridobili. Začenjaš se zavedati, kaj postajaš, kaj se lahko zgodi s teboj.

PN: Kaj si mislita o novem valu tehničnih skupin, kamor pogosto uvrščajo tudi vas, se pravi, o tako imenovanem djentu?

RC: Včasih nam ljudje podajo to oznako, vendar se s tem osebno ne strinjam. Mislim, da nismo djent skupina. Rad pa imam Periphery, Tesseract.

JB: So Architects mišljeni kot djent?

PN: Mislim, da ne. Zdaj zvenijo kot Bring Me theHorizon.

JB: Ojej. Djent je le beseda, ki je izšla iz kitarskega tona.

RC: Mislim, da še vedno nismo djent skupina. Včasih imamo kakšen breakdown, ki bi ga lahko pripisal temu.

JB: Vendar smo to počeli že pred tem izrazom.

PN: Se vam zdijo breakdowni malo pretirani zadnje čase. Namreč, slišiš jih v vsakem deathcore, metalcore bendu.

RC: Celo skupini, kot sta Bring Me the Horizon in A Day to Remember, ki so dejansko pop, uporabljajo breakdowne, kar na koncu zveni res kičasto. Mi želimo povedati z breakdowni nekaj drugega, poudarjati.

JB: Groove recimo.

PN: Poslušalci old schoola današnjim core skupinam očitajo monotonost zaradi pretiravanja z breakdowni. Kako recimo vi spišete breakdown, da zveni dinamično?

RC: Jaz jih ne pišem, tako da res ne morem odgovoriti na vprašanje. Mogoče dobijo, če jim dodaš klaviature, bolj epski prizvok.

PN: Ok, da ne bomo govorili samo o breakdownih. Na tej turneji, kjer ste s Protest the Hero, Purified in Blood in Darkest Hour, je ogromno kitarskih »piflarjev«. Je prisoten mogoče kakšen, ki recimo hodi s kitaro na stranišče ali pa celo spi z njo?

RC: Včasih vidim kitarista od Darkest Hour, ko gre s kitaro na stranišče. Sicer pa na avtobusu ni toliko tega. Več ali manj vsi vadijo v zaodrju, med drugim tudi naš kitarist Jason.

PN: Kdo je pa največji žurer na turneji?

RC: Veliko jih posega po pijači. Recimo kitarist od Purified in Blood ga kar konkretno nagiba. V bistvu kar vsi dosti pijemo na turneji.

JB: Kitarist Darkest Hour, Longstar, veliko pije. Vsako noč pije viski Jack Daniels, hehe.

RC: Pevec od Protest the Hero, Rody, se vedno pritožuje, kako je zmačkan.

PN: Opravili ste tudi turneje po ZDA, recimo obsežni Summer Slaughter, kjer izstopajo predvsem moderne skupine. Za katero od današnjih skupin se vama zdi, da ima potencial, da postane nekaj večjega?

RC: Še najbolj so nekako izstopali The Black Dahlia Murder. Pa seveda Darkest Hour (ki so sedaj stari že 17 let - op. P. N.). Tudi Periphery obetajo. Pa recimo Asking Alexandria postajajo vedno večji.

PN: Lahko razkrijeta kakšne glasbene vplive iz preteklosti.

JB: Kot klaviaturista so nam vplivali Between the Buried and Me.

RC: Veliko je skupin, ki je vplivalo name. Izpostavil bi As I LayDying in Norma Jean.

PN: Torej ne boste navedla kakšne Lady Gaga ali Katy Perry?

RC: Ne, vsekakor n,e hehe. Recimo, jaz najdem navdih v rapu. Na novem albumu, ki ima občasno kakšen hiter sinkopiran del, potem nekako posežem po hip hopu.

 

Avtor:
twitter facebook