recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

intervju

24. 11. 2012  Intervju: Nazaj v prihodnost 
''Upam, da bodo naši poslušalci šli nazaj raziskovati tiste skupine, ki so vplivale na nas, še posebej skupine iz sedemdesetih.'' (Paul Waggoner, BTBAM)

O ameriškem progresivnem kvintetu Between the Buried and Me smo pisali že veliko. Paul Waggoner (foto: Justin Reich) je že četrti član skupine, s katerim smo opravili intervju. Resda se piše o tej skupini bolj v luči oboževalca, a lahko se tudi trdi, da so Between the Buried and Me za današnje razmere na glasbeni sceni precej posebni.

Resda mešanje žanrov  v glasbi ni na splošno nič posebnega. Samo ozrite se na progresivni rock iz sedemdesetih, kjer so se glasbeni žanri odlično prepletali. Between the Buried and Me nekako delujejo po receptu progresivnih rockerjev. Igrajo se s strukturami, pri vsaki skladbi je težko predvideti, kako se bo nadaljevala, so inovativni, drzni in nepredvidljivi.

Sam začetek skupine je postavljen v leto 2001 in Paul Waggoner je skupaj s pevcem Tommyjem Rogersom edini preostali originalni član. V letu 2002 so izdali samonaslovljeni prvenec, naslednje leto pa je sledil drugi album Silent Circus. Na obeh omenjenih albumih je skupina pokazala veliko inovativnosti, predvsem pa veliko smisla za kaos in melodiko. Z naslednjim albumom Alaska se je vse skupaj le nadgradilo, ko so v skupino prišli bobnar Blake Richardson, kitarist Dustie Warring in basist Dan Briggs.

Ko se je mislilo, da so BTBAM pokazali vse, so leta 2007 šokirali z albumom Colors, ki  velja za njihov magnum opus. BTBAM so ustvarili nemogoče, skladbe so postale daljše, bolj komplicirane, popolnoma nepredvidljive. V samo eni skladbi se je lahko zvrstilo po 10 glasbenih žanrov. Na eni strani je bil tu kaotični hardcore, jazz, tudi death metal, po drugi strani pa se je pokazal smisel za umirjenost z bluesovskimi, psihadeličnimi in country vložki. S Colors (katero oklicujem za moderno klasiko) je skupina dosegla vrh, a kasneje so se izkazali z naslednjimi izdelki, da se bodo nekako držali koncepta Colors, kljub temu da so poskušali z drugimi stvarmi. Podobno se kaže tudi na zadnjem izdelku The Parallax II: Future Sequence, ki pa je prvi album skupine, ki je osredotočen na pripovedovanje zgodbe.

Paul Waggoner je trenutno edini član v skupini, ki nima stranskega projekta (Tommy Rogers je zaposlen tudi s projektom Thomas Giles, basist Dan Briggs s Trioscapes, bobnar Blake Richardson je bil znan po delu v bendu Glass Casket, kitarist Dustie Warring pa je tudi še vedno član Glass Casket - op. ur.), a zaradi tega nima v bendu nič manjše kredibilnosti. Waggonerjev stil je vsekakor poseben, sploh pa njegov občutek za melodiko - tu je med drugim treba poudariti, da se je Waggoner poprej izkazal z izredno lepimi kitarskimi solažami. Če pogledamo v njihov opus, sta izstopajoči solaži v skladbah Selkies: The Endless Obsession in White Walls.

Vabimo vas k ogledu intervjuja s Paulom Waggonerjem, ki smo ga opravili 24. oktobra na Dunaju, kjer se je skupina ustavila z The Safety Fire in Periphery. Kako nori pa so BTBAM v živo, si lahko preberete tukaj.

Avtor:
twitter facebook