recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

intervju

2. 6. 2013  Intervju: Čas za thrash 
''Thrash revival ne obstaja, ker thrash dejansko ni nikoli umrl.'' (David Sanchez, Havok)

21. maja lani je bil deževen ponedeljek, dosaden dan u tri krasne. Edina svetla točka je bil obetajoč koncert z naslovom Long Live Heavy Metal, glavna razloga (po mojem mnenju) pa sta bila odlična ameriška benda, ki sta nastopala v sklopu te koncertne (turnejske) karavane – ena je bila Goatwhore, druga pa Havok (foto: Lily Brown).

Havok so mlad ameriški bend, ki piči furiozen thrash. Ki hkrati zveni kot stare, bolj agresivne stvari tipa Slayer ali Vio-Lence, a vendar se čuti, da je tole bend iz tega stoletja. Ki živi in diha v tem trenutku.

Kvartet je pridobil pozornost množic s prvencem Burn, ampak je zagnal huronske hvale, moshpite in norišnice z drugo plato, Time Is Up! Zavrtite si to plato vsaj enkrat in to GLASNO (!!!) in če mi še potem trdite, da niste niti prsta premaknili ob teh bobnih, vokalu in gate-trgajočih riffih, pa bom glasno in jasno rekel YOU SUCK!!! LAŽNIVEC!!!

No, čez dva dni so pri nas. In predstavili nam bodo prihajajoči album Unnatural Selection (izide 25. 6. 2013), uvodni single pa lahko poslušate spodaj.

Pred tem pa preberite intervju, ki sem ga opravil s pevcem/kitaristom, Davidom Sanchezom ter bobnarjem, Peteom Webberjem tistega lanskega deževnega ponedeljka.

Ivan Cepanec: Pozdravljena v Sloveniji. Zanima me, kaj se je zgodilo z evropsko turnejo, ki ste jo že imeli zabukirano, a je potem odpadla in s tem live-promocijo albuma Time Is Up premaknila za kar nekaj časa?

Pete Webber: Turneja je res že bila zabukirana, v bistvu pa se je zgodilo sledeče: založba je rekla, da bo financirala zadevo, mi smo že nabavili letalske karte in potem so preprosto stvar odpovedali. V zadnjem trenutku. Bilo je bedno – a vsaj zdaj smo tukaj, torej … hehe.  

IC: Kako pa se počutite, ko ste končno uspeli priti v Evropo?

PW: Bendi, s katerimi igramo so super in ljudje jih že poznajo od prej, tako da smo tudi mi dobili kar precej gledalcev, prišlo pa je tudi seveda veliko ljudi, ki so nas hoteli videti že prej. In seveda, ni boljšega kot gledati v publiki ljudi, ki znajo tvoje komade napamet.

David Sanchez: Ja, res je odlično, da smo končno prispeli v Evropo ter seveda tudi k vam. Ljudje so nas zahtevali že od samega začetka tega benda in 8 let kasneje – tu smo! Super je in seveda si želim, da bi se zgodilo prej, a je OK – bolje pozno kot nikoli!

IC: Preden nadaljujemo na standardni način, me zanima – kako ste prišli v stik s thrash sceno? Kako ste se našli ravno pravi štirje, ki danes skupaj ustvarjate thrash metal?

PW: Najprej sem poslušal rock, a od tam sem kar hitro prišel v bolj heavy stvari.

DS: Metallica so krivi, da sem prijel za kitaro. Preko njih sem prišel v Megadeth, Slayer, Exodus, Testament in druge odlične bende. Da sem našel prave ljudi za Havok, je trajalo mislim, da 7 ali celo 8 let. Pred tem sem sodeloval z ljudmi, ki niso bili popolnoma pri stvari, niso imeli časa za bend, so imeli punce ipd. V bistvu so ljudje izstopali iz benda zaradi kateregakoli možnega razloga. Če obstaja kak razlog, da zaradi njega zapustiš bend, je to gotovo bilo uresničeno tudi pri nas. Danes sem resda edini originalni član, a s Peteom, Jessejem de los Santosom (basistom, ki ga je od letos zamenjal Michael Leon iz The Absence – op. I. C.) in (kitaristom) Reeceom Scruggsom  smo našli pravi tim ljudi.

IC: In v tej zasedbi ste torej posneli album Time Is Up. Kako se le-ta razlikuje od prvenca in ostalih demo posnetkov?

DS: Definitivno je bolj fokusiran – pesmi so bolje strukturirane in … no, najbolj ustrezna beseda je ''fokusiran''. Ko sem pisal material, sem si zadal nalogo, da bomo naredili album, ki bo imel pesmi, ki si jih lahko zapomniš, besedila, ki bodo provocirala, padla v um in ki si jih boš tudi zapomnil. Seveda smo poskrbeli tudi za močne riffe, ker ni hujšega kot to, da slišiš nek bend, ki ima res kak kul riff in ga potem uporabi le … recimo, da le enkrat ali dvakrat. Ko se to zgodi, res popizdim. No in z albumom Time Is Up sem hotel poskrbeti, da bo hkrati nalezljiv in posledično tudi smrtonosen.

IC: Kako pa je potekalo snemanje plošče?

DS: Snemanje je potekalo malce drugače glede na vse ostale posnetke. Običajno … no, nazadnje smo bili celo brez kitarista in brez bobnarja, ko smo delali na materialu, tako da je album Time Is Up bil napisan v kleti – tam sem igral kitaro, programiral bobne in potem aranžiral zadeve. Večina albuma je nastala na tak način. Potem pa se je bendu pridružil Pete, ki je vzel napisane bobne in jih spremenil v bolj cool zadevo, hehe.

PW: Ja, na netu sem videl oglas, potem sem ga kontaktiral, poslal mi je mp3-je in potem sem se posnel, kako jih igram. Mislim, da je bil D. O. A. prvi komad, ki sem ga igral. Ko sem to slišal, sem se usral, kako hiter rata ta komad, haha.

IC: No, ko smo že pri komadu D. O. A. – ena stvar, ki totalno butne v obraz, je vsekakor tisti ''Slayer – Angel Of Death'' worship krik. Od kje vam ideja za to? In o čem pravzaprav pojete?

DS: Hahah, dejansko sem hotel to storiti. Totalno Angel Of Death. Tega danes nihče več ne počne, nihče več jebeno ne kriči. Mislim, da smo v teh časih eden redkih thrash bendov, ki se dere na tak način. Celo Slayer tega ne počnejo več, nekdo pa le mora. Kar se besedil tiče – so raznolika. Nekatera so bolj osebna, nekatera se ukvarjajo z zgodovino, nekatera z vožnjo v pijanem stanju, nekatera s serijskimi morilci, z vojnami, terorizmom … veliko različnih tem smo pokrili.

IC: Koliko pa so pomembna besedila? In ali so vas zaradi sporočilnosti spota D. O. A. označili za ''pridigarje''?

DS: Mislim, da bi se ljudje morali resnično potruditi, da bi ustvarili besedila, ki provocirajo misli, razburkajo um. Brez razmišljanja bodo ljudje le ostali doma, sedeli pred TV-jem in počeli, kar jim ekran reče, da morajo početi. In to je sranje. A pesem ne govori o tem. Nočemo vsiljevati svojih pogledov.

PW: Kar se tiče komada D. O. A., videl sem nekaj komentarjev, s katerimi nas označujejo za pridigarje, a to ni res. Ne skušamo pridigati nikomur! A pesem ne govori o tem. Nočemo vsiljevati svojih pogledov.

DS: Prvotni namen pesmi je bil – oz. ideja besedila je bila prikazati, kako brutalen dogodek je fatalna prometna nesreča dejansko. (citira besedilo – op. I. C.) Na tak način … vožnja pod vplivom alkohola, mislim … lahko hitro pride do smrtnega izida, način, kako se to zgodi, pa je lahko včasih zelo nagravžen. Ob pisanju besedila sem si predstavljal uničen avtomobil, ki gori, znotraj njega pa raztrgano telo, ki ga požira prej omenjeni požar. Ta slika je dejansko bil inspiracija za besedilo pesmi.

IC: Kako je igrati v letu 2012 – ekonomsko stanje je slabše kot prej, a zdi se, da je - vsaj glasbeno gledano - žanr spet zelo popularen?

DS: O tem bi se dalo debatirati precej. V 80-tih letih je bilo veliko bendov, ki so razprodajali arene, kdo pa sploh to še zmore danes? Danes je veliko več izbire in ljudem ni treba prav iti na koncert. Če samo pogledamo internet – imaš filme, računalniške igre, ljudje pa porabijo več denarja za to vrsto zabave kot za koncerte. Je pa res, da zadnja leta vse več ljudi spet hodi na koncerte.

PW: Mislim, da smo drugačni od ostalih bendov in da so ljudje malce bolj odprli oči.

DS: Odprli ušesa, haha. Mislim, da je super, da obstaja veliko bendov, ki igra thrash, a to počne narobe – torej, krade že uresničene ideje iz preteklosti, pogrevajo stare recepte ipd. Ne delajo resnične glasbe – dejansko samo bruhajo tisto, kar smo že užili, pri tem pa seveda dobimo mnogo hujše rezultate, če primerjamo s platami, ki so nekoč že izšle.

IC: In kaj si mislite o vrnitvi bendov a la Forbidden, Exodus, Testament?

PW: To je kul. Igrali smo s Forbidden in bilo je neverjetno.

DS: Na kratko – zakon! Mislim, poglej Exodus – še vedno so isti kot prej: super heavy in jebeno zakon, haha!

IC: Če se ozremo v preteklost – zdi se, da so nekoč bendi v thrash žanru najprej naredili super hitre plošče, nato so sledile kompleksne, bolj dinamične, a mogoče ne toliko hitre plošče, potem pa je stvar šla včasih v čisto druge smeri in potem je prišlo do konca. Kako bi Havok lahko ušli tej usodi? Ste zato izdali EP Point Of No Return namesto že pričakovane tretje plošče?

DS: Mislim, da je treba progresirati in rasti,  a ne …

PW: … ne smeš izgubiti svojega bistva, svojega zvoka.

DS: Tako je. Mislim, ne smeš se izgubiti, a hkrati ne smeš enega in istega albuma izdati dvakrat.

PW: Kar se EP-ja tiče: dejansko smo imeli nekaj komadov ''na lagerju'' in preprosto smo od založbe dobili ponudbo, da stvar izdamo in s tem promoviramo svojo dejavnost. Stvar itak izide v pravem času – prav zdaj, ko smo na poti in to je super! Zatem pa bo sledila nova plata.

IC: Torej, kakšni so načrti? Kaj čaka Havok v prihodnosti?

PW: Na sporedu je nekaj turnej v ZDA (do tega trenutka so v zadnjem letu opravili 3 ali 4 ameriške turneje – op. I. C.), potem pa nov material, pa spet turneje, haha.

DS: Definitivno nas čakajo turneje, potem pa spet pridemo tudi k vam – mislim, da v času enega leta.

PW: Veliko dela, zaradi česar tudi preživimo, čeprav nimamo veliko denarja, hehe.

IC: Fantje, hvala. Kaj bi še povedali bralcem intervjuja?

DS: Preverite nas in če vam bomo všeč, povejte ostalim.

PW: Bodite pozorni – kmalu se vrnemo!

Havok bodo skupaj s Suffocation, Cephalic Carnage in Fallujah nastopili v torek, 4. 6. v Gala Hali na Metelkovi v Ljubljani. Kdor ne pride, je šminker! In Paul Baloff ga sovraži tudi v posmrtnem življenju!

twitter facebook